Avtizem in cepiva: Dilema, ki ne bo izginila
Vrh medicinskih oblasti nas prepričuje, da so cepiva varna, ob tem pa ponavlja, da nikakor ne povzročajo avtizma. Pa je znanost res na strani cepilne politike? Čedalje več znanstvenih študij namreč kaže drugače. Je britanski zdravnik dr. Andrew Wakefield res prevarant, ker je opozoril, da so nekateri otroci po cepivu OMR (proti ošpicam, mumpsu in rdečkam) hudo zboleli in nazadovali v avtizem? Lahko zaupamo uradnim razlagam, da je ravnal goljufivo? V odmevnem predavanju »Avtizem in cepiva: Dilema, ki ne bo izginila« (s slovenskimi podnapisi; vklopite jih s klikom na gumb »cc« desno spodaj) podrobneje razgrinja dileme, ki mednarodno javnost vznemirjajo že več kot desetletje, vse od objave njegovega kontroverznega članka v znanstveni reviji Lancet leta 1998. Opisuje zakulisne oblastne igre, spregovori o žvižgačih in razlogih, zaradi katerih so ga morali utišati. Kdor želi razumeti, mora slišati obe plati.
Izvlečki iz predavanja Andrewa Wakefielda
O sebi: Sem običajen zdravnik uradne medicine in moja zgodba govori o tem, kako neko razmeroma uspešno kariero pošljete rakom žvižgat, ko se zoperstavite politiki in ogrožate dobičke v medicini.
O članku v Lancetu: Članek te vrste nikoli ni namenjen testiranju hipoteze, ampak pripravi teren za testiranje nadaljnjih zamisli glede te bolezni. Nove bolezni v medicini praviloma opisujemo tako, da nek zdravnik v majhni skupini bolnikov prepozna značilen vzorec simptomov. Crohnova bolezen je bila prvič opisana pri 14 odraslih. Avtizem je bil leta 1943 opisan pri 11 otrocih. Aspergerjev sindrom je bil najprej opisan pri štirih fantkih.
O pacientovi pripovedi: Sindroma kongenitalnih rdečk ni odkril kak briljanten zdravnik, zaposlen na nacionalnem inštitutu za zdravje. Odkrili so ga, ker sta se dve materi v kirurški ambulanti oftalmologa pogovarjali o svojih otrocih z okvarjenim vidom in spoznali, da sta v nosečnosti obe preboleli rdečke. O tem sta poročali zdravniku. Medicina se začne in konča s pacientovo pripovedjo.
O etičnem soglasju: Ena od obtožb proti nam je bila, da nimamo etičnega soglasja. Novinar Brian Deer je od bolnišnice pridobil dokumente, toda vseh ni poslal na zdravniško zbornico. Zadržal je ključne, ki razkrivajo dejstvo, da etično soglasje za raziskavo obstaja. Ima oznako 162-95 Etično soglasje za študije biopsij in letnico odobritve 1995. V dokumentaciji vsakega otroka obstaja tudi privolitveni obrazec, podpisan s strani staršev.
O etiki Briana Deera: Novinar Brian Deer se je prvič srečal z avtizmom, ko je šel intervjuvat mater, pravzaprav je bila to mati drugega otroka iz našega članka. Na dom te pretresene matere s hudo poškodovanim otrokom je prišel tako, da je uporabil lažno ime. Lagal ji je, da bi jo preslepil, in na to je dejansko precej ponosen. V svojih blogih takole piše o starših otrok z avtizmom: »Podžiganje svinjarij, strašljiva ponavljanja, podla, goljufiva obsedenost, vse to so zame znaki patološkosti. In potem se čudijo, zakaj imajo njihovi otroci probleme z možgani.«
O črevesni bolezni: Starši so nam pripovedovali: »Doktor, moj otrok ima grozno drisko, udarja z glavo, prepričana sem, da ima bolečine, nekaj je narobe.« Zdravnik je odgovoril: »Ne, ne. Avtističen je, ima pač te težave.« Vidite, to za nas gastroenterologe ni imelo nobenega smisla. Ti otroci so bili bolni, dokler nekdo ne dokaže nasprotno. Odkrili smo, da imajo črevesno bolezen.
O zadregi medicine: Pred kratkim je bila krivec za avtizem »hladna mati«. Bruno Bettelheim je šel še korak dlje in rekel, da ti otroci živijo v strahu za lastno življenje, ker jih hoče njihova mati ubiti. To je vera. Medicina to počne. Ko medicina nima razlage za nekaj, krivi nekoga drugega.
O diagnostičnih merilih: Ljudje pravijo, da smo zgolj boljši v diagnostiki, da postajamo pametnejši, da smo spremenili merila. Ne. To so razumne hipoteze, ki so že bile preverjene in ne pojasnijo izjemnega porasta te bolezni. Leta 1994 so se diagnostična merila spremenila, a šlo je za korektivno zožitev, ne za širitev meril.
O izbruhu epidemije: Na Univerzi Kalifornija so preučili pojavnost avtizma v Kaliforniji, na Danskem in Japonskem. Odkrili so učinek hokejske palice. Bolezen je sledila rasti populacije, nato je nenadoma, pri otrocih, rojenih v ozkem razponu let 1988 in 1989, prešla v epidemijo. To je zelo zelo pomembno in nam pove, da gre za vpliv okolja.
O genih: Milijarde dolarjev za genetske raziskave, akademsko zanimivo in razumno izhodišče, a nič od tega se ni izkazalo za konsistentno ali ponovljivo. Pri zelo veliki večini obolelih (97% in več) ni nikakršnega dokaza, da je avtizem genetska motnja.
O dieti: Starši so nam znova in znova govorili: »Ko dam svojega otroka na prehrano brez glutena ali kazeina, se dramatično popravi.« Na dieti brez kazeina (kravjega mleka) se najprej spremeni spanje. Otroci začno spati. To se redno dogaja. Na brezglutenski dieti začno govoriti in okrevati. To vidimo tudi pri celiakiji. Otrokom se na dieti brez glutena izboljšajo ocene v šoli, depresija se umakne, spijo…
O naključju: Otroci so imeli štiri dni vročine, samo spali so, ko so se zbudili, nikoli več niso bili taki kot prej. Zdravnik pa je rekel: »Ne, ne, ne, to je naključje«. Pa je naključje dobro izhodišče v medicini? Ne. K temu se zatečeš, ko si v procesu skrbnega preverjanja izločil vsako drugo možnost.
O varnosti cepiva OMR: Pretekle britanske izkušnje kažejo, da je bilo treba dve od treh znamk cepiva OMR umakniti, ker sta povzročali meningitis. Kljub temu vodja cepljenja v Veliki Britaniji pravi, da gre za cepivo z zglednim varnostnim profilom.
O tiomersalu in avtizmu: Znanost je dokazala, da povezave ni? Neodvisna študija Cathy DeSoto z Univerze Severne Irske je pregledala vse izvorne podatke 58 znanstvenih člankov, ki so preučevali povezavo med avtizmom in eno ali več strupenimi težkimi kovinami. Povezave ni našlo 15 študij, 43 študij (74%) pa jo je potrdilo. Prek medijev vam govorijo, da je živosrebrni konzervans tiomersal varen in da so ga izključili iz povezave z avtizmom. Tole je tisto, kar znanost dejansko pravi. Lažejo vam.
O cepljenju novorojenčkov: Dečki, ki so cepivo proti hepatitisu B prejeli v starosti manj kot mesec dni (v ZDA ga običajno dajejo na dan rojstva), so imeli trikrat večje tveganje za avtizem kot dečki, ki so bili cepljeni kasneje ali cepiva niso prejeli. To so močni vzročno-posledični dokazi. Na sodišču sodnika prepričate z dvakratno povečanim tveganjem. Tu imamo trikrat večje tveganje.
O žvižgačih: Konec 80. let so v Kanadi umaknili cepivo OMR, ki je povzročalo meningitis, takoj za tem pa je to isto cepivo, ki so mu spremenili samo ime, dobilo dovoljenje v Veliki Britaniji, čeprav je proizvajalec vlado opozoril. Poročila o meningitisih so pritekala in pritekala. Štiri leta so jih ignorirali. Nato so naredili študijo in ugotovili, da je pojavnost meningitisa 100-krat večja od napovedi. Cepivo je bilo čez noč umaknjeno. Ceno cepiva so postavili pred zdravje otrok. To mi je na postaji v Newcastlu na severu Anglije povedal žvižgač. To je eden od razlogov, da moram nadaljevati to delo, in eden od razlogov, da so me morali utišati.
O znanstvenih lažeh: Ljudje pravijo: »Povezave ni, obsežne epidemiološke študije so bile narejene in te kažejo, da vpliva ni.« Ne, ne kažejo. Študija dr. Franka DeStefana iz ameriškega centra za nadzor bolezni CDC je preverjala, kako starost otroka, cepljenega s cepivom OMR, vpliva na tveganje avtizma, in ugotovila značilno povečano tveganje pri tistih otrocih, ki so bili cepljeni mlajši. To študijo so objavili kot negativno, češ da ne kaže nobenega vpliva. Testirali so hipotezo, odkrili značilen vpliv, nato pa so ga skušali ovreči z nekim navideznim argumentom.
O testiranju na primatih: Na Univerzi Pittsburgh smo mladičem makakov vbrizgali prilagojene odmerke cepiv po otroškem urniku, ki je veljal v 90. letih. Rekel sem, da nikoli ne bom delal poskusov na primatih, a bili smo soočeni s to katastrofo, s cunamijem avtističnih otrok, brez odgovorov in brez volje vlade, da bi odgovore iskala. Sklenili smo, da storimo, kar bi že davno morali storiti. Dejstva so osupljiva. Škoda je bila vedno ugotovljena pri cepljenih živalih.
O zdravju necepljenih otrok: Obsežna študija zdravja otrok, ki niso bili nikoli cepljeni, npr. Amišev ali otrok, ki se šolajo doma, v primerjavi s polno cepljenimi otroci, je bistvena. Vlade so odklonile izvajanje tovrstnih študij. Sumim, da se jih bojijo opraviti, ker odgovor že poznajo.
O strahu pred odgovornostjo: Ideološko zanikanje je verjetno ena najtežjih reči, s katerimi imamo opravka. Prisotno je fundamentalno prepričanje, da mi, kot medicinska stroka, tega ne bi mogli povzročiti: »Prosim, niti ne govorite mi o tem, da bi to lahko storili, to ni mogoče.« To je kognitivna disonanca, v kateri živijo.
O medijski kampanji: Vse to poganja dobro izdelana, goljufiva kampanja odnosov z javnostmi, katere cilj je zdravnikom in znanstvenikom preprečiti opravljanje dela. Toda kampanja je neuspešna. Po lanski anketi Univerze Michigan 25 odstotkov ameriških staršev meni, da cepiva povzročajo avtizem. Letos je bilo takih v drugi anketi 50 odstotkov. To nam pove, da je kampanja propadla. Zakaj? Ker je vse to resnično. Ker je resnično.