Čredna (kolektivna) imunost

Sodobna medicinska oblast pritiska na prebivalce (predvsem na starše majhnih otrok), da je edino popolnoma precepljena populacija zagotovilo, da se neka bolezen ne bo več širila. Pri tem se sklicuje na koncept čredne oz. kolektivne imunosti. Dovoljene so redke izjeme tistim, ki (po ozkih medicinskih merilih) ne smejo prejeti določenega cepiva. Ti naj bi bili zavarovani, ker so cepljeni vsi drugi. Teorija je nadvse spodbudna, težava pa je, da jo praksa v pogojih množičnega cepljenja ni potrdila.

Od kod pojem čredna imunost

Izraz »čredna imunost« je v pogojih bolezni (in ne v povezavi s cepljenjem) uvedel A. W. Hedrich, ob raziskovanju epidemiologije ošpic v ZDA med letoma 1900 in 1931. V svoji študiji je ugotovil, da se je epidemija ošpic polegla potem, ko je postalo 68 odstotkov otrok, mlajših od 15 let, odpornih na to bolezen, ker so jo preboleli. Otroci, ki ošpice prebolijo, so nanje odporni vse življenje, podobno pa velja tudi za vrsto drugih nalezljivih otroških bolezni.V Znanstveno-tehnološkem slovarju (McGraw-Hill) je definicija čredne imunosti skladna z izvornim Hedrichovim pojmovanjem: »Imunost dovolj velikega števila posameznikov v populaciji onemogoča, da bi infekcija posameznika povzročila epidemijo.«

Pojem »čredna imunost« je v pogojih bolezni – ne v povezavi s cepljenjem – uvedel A. W. Hedrich ob raziskovanju epidemiologije ošpic v ZDA v obdobju 1900-1931. Ugotovil je, da se je epidemija polegla, ko je 68 odstotkov otrok, mlajših od 15 let, ošpice prebolelo in postalo nanje odpornih. V pogojih cepljenja ti mehanizmi ne delujejo.

Koncept čredne imunosti je veliko starejši od uvedbe množičnega cepljenja, še starejši pa je njegov obstoj v praksi prebolevanja nalezljivih bolezni v človeški zgodovini. Veljavno dokazani koncept čredne imunosti se torej nanaša na naravno imunost, ki jo pridobimo, ko prebolimo določeno nalezljivo bolezen. Heidrich je, na primer, ugotovil, da delež otrok, starih manj kot 15 let, ki so ošpice že preboleli, nikoli ne zraste nad 53 odstotkov in nikoli ne upade pod 32 odstotkov. To velja za 31-letno obdobje raziskovanja, ko je pojav opazoval.

Ali obstaja s cepivi pridobljena čredna imunost?

Novodobno kopijo koncepta čredne imunosti, ki jo zasledimo v povezavi s kampanjami množičnega cepljenja, o čemer beremo na primer na Wikipediji in s čimer se izvaja medicinski pritisk na današnje populacije, je nekaj povsem drugega. Je domneva, da 95-odstotna (ali neka druga ocenjena) stopnja precepljenosti populacije proti določeni nalezljivi bolezni preprečuje epidemije. Znanstvena podlaga za to naj bi izvirala iz obstoja čredne imunosti po preboleli bolezni, toda imunologija tega še ni uspela dokazati. Težava je, da so vpleteni mehanizmi delovanja pri cepljenju ali prebolevanju bolezni povsem drugačni.

Zgodovina vere v čredno imunostpo cepljenju je zanimiva in zgovorno priča, da je praksa cepljenja ta koncept ves čas skušala uporabiti za dokazovanje učinkovitosti cepiv, četudi ga ni uspela dokazati. Čredna imunost je kljub temu ostala propagandno orodje tistih, ki zahtevajo rutinsko cepljenje najširše populacije. Cepivo proti črnim kozam Edwarda Jennerja, ki mu zagovorniki cepljenja pripisujejo zasluge za upad črnih koz v Veliki Britaniji konec 18. stoletja, naj bi čredno imunost doseglo pri zgolj enem odstotku cepljenih! V Južni Afriki so v 80. letih prejšnjega stoletja poudarjali, da so temnopolti zaščiteni proti nalezljivim boleznim zato, ker so se cepili belci; cepljenih je bilo 20 odstotkov vseh prebivalcev. Danes je v Zahodnih državah cepljenih 70 do 80 odstotkov ljudi (pravzaprav to velja le za populacijo otrok), kar naj bi bilo po trditvah medicinskih oblasti dovolj za čredno imunost, ki naj bi varovala tudi necepljene. Temu pripisujejo nizko pojavnost nalezljivih bolezni, običajno sicer le do prvega izbruha. V nekdanjih socialističnih državah, kamor sodi tudi naša, je zaradi prisilnih zakonodajnih sistemov cepljenih tudi več kot 98 odstotkov otrok, strokovnjaki pa se bojijo sprememb, kajti če bodo ljudem dopustili nekaj več svobode, bo precepljenost upadla na raven Zahodnih demokracij, kar naj ne bi bilo več dovolj za vzpostavitev čredne imunosti. Toda študije podobnih situacij v zgodovini prebolevanja bolezni kažejo različno. Ob zatonu cepljenja proti oslovskemu kašlju v Veliki Britaniji, je bilo, kot kaže študija iz leta 1984, manj oslovskega kašlja, bolezen je postala blažja, manj otrok je moralo zaradi nje v bolnišnico.

Strokovnjaki, ki delajo za cepilno industrijo, so ob uvedbi cepiva proti ošpicam napovedali njihovo izkoreninjenje zgolj v nekaj letih po uvedbi množičnega cepljenja. Za to naj bi tudi zagotovo poskrbel delujoči koncept čredne imunosti, ki bo onemogočil širjenje bolezni, če bo cepljenih dovolj otrok. Toda v pol stoletja cepljenja otrok proti ošpicam so ugotovili nekaj popolnoma drugega: da cepivo ne omogoča dosmrtne imunosti, v katero so v začetku verjeli, da ošpice niso izginile, kot so načrtovali, da so dojenčki postali bolj ranljivi kot prej in da bodo morali datum izkoreninjenja ošpic preložiti v negotovo prihodnost. Nazadnje je Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) datum predvidenega izkoreninjenja ošpic prestavila z leta 2000 na 2007 in priznala, da hitra rešitev ne obstaja, pritiske na doseganje čedalje višje precepljenosti pa je okrepila v upanju, da se bo koncept kolektivne imunosti v pogojih cepljenja vendarle izkazal kot veljaven in delujoč.

Čeprav večina proizvajalcev cepiv in medicinskih strokovnjakov trdi, da so cepiva učinkovita, za nobeno cepivo danes ne trdijo več, da pri cepljeni osebi lahko doseže dosmrtno imunost, kot so za mnoga trdili tedaj, ko so jih uvajali. Zdaj uradno jamčijo nekajletno imunost, a ne pri vseh cepljenih, saj je praksa razkrila, da del ljudi vedno zboli za boleznijo, proti kateri se je cepil. Če torej cepivo ne doseže dosmrtne imunosti, pač pa imunost po nekaj letih izzveni, to pomeni, da cepljena oseba (običajno je to otrok) preneha biti imuna na to bolezen. Bolezni ni prebolela, zato kot odrasla oseba protiteles proti tej bolezni ne bo mogla prenašati na svoje potomce (prek placente in materinega mleka).Ker imunost otrok, ki so bili cepljeni kot dojenčki, izzveni, še preden vstopijo v šolo, so morali uvesti številne poživitvene odmerke, a tudi učinek teh se je v praksi izkazal kot kratkotrajen in dvomljiv.

Kot v predavanju o cepljenju in javnih razpravah pogosto poudarja raziskovalka cepiv, biologinja mag. Karin Rižner, se čredna imunost po cepljenju ni izkazala za ekvivalent čredne imunosti po prebolevanju naravnih bolezni. Nasprotno, zaradi kratkotrajnosti zaščites cepivi se zdaj dogaja, da so majhni otroci ranljivejši in da so otroške bolezni hkrati postale bolezni adolescentov in mlajših odraslih: »Včasih so matere prebolevale te bolezni in pasivno prenesle imunost na svoje dojenčke, ko so ti v najbolj ranljivem obdobju. Cepljene matere na svoje dojenčke ne prenašajo imunosti, zato so ti dovzetni za otroške bolezni. Otroške bolezni, kot so oslovski kašelj, mumps, ošpice, vodene koze, za večje otroke niso problematične, za dojenčke in odrasle pa so. Narava je poskrbela, da so bili zaščiteni najbolj ranljivi člani naše družbe, človek pa je s svojo arogantno vzvišenostjo uničil tudi to. Razlog, da so npr. ošpice spet na pohodu, ni v tem, da se povečuje število otrok, ki so necepljeni, ampak da se v populaciji povečuje število oseb, ki nima imunosti. Še moja generacija je prebolevala ošpice in smo nanje imuni. Vendar pa z umiranjem starejše generacije število resnično imunih ljudi v populaciji pada in je že padlo pod 50 odstotkov. Zato je bolezen začela ponovno krožiti. Dovzetni so vsi – cepljeni v mladosti, necepljeni otroci in odrasli ter kar je najbolj tragično, dojenčki cepljenih mater. To je resnična tempirana bomba. Rešitev ni v paničnem cepljenju, saj tako problem samo prestavite v bližnjo prihodnost. Narava bo izstavila račun prej ali slej.«

Razlog za izbruhe ošpic, mumpsa, noric,… ni porast števila otrok, ki so necepljeni, ampak porast števila oseb brez imunosti. Z umiranjem starejše generacije je število resnično imunih ljudi proti ošpicam že upadlo pod 50 odstotkov, zato je bolezen začela spet krožiti.

Medicinska praksa nam sporoča, da je moderna družba napačno razumela ali zlorabila koncept čredne imunosti. Po več kot pol stoletja ni več nobena skrivnost, da so prav te prakse obstoj čredne imunosti, ki jo je prinašalo prebolevanje nalezljivih bolezni, pokopale. Ker vemo, da so matere na svoje dojenčke prenašale protitelesa otroških nalezljivih bolezni, izključno tedaj, ko so jih v otroštvu same prebolele, obdobje približno šestih desetletij množičnega cepljenja pomeni uničenje čredne imunosti v njeni izvorni obliki. Medicina se tega zaveda, v obupanem načinu iskanja zaščite za najbolj ranljivo skupino – dojenčke – nenehno poudarja, kako huda in nevarna bolezen so, na primer, ošpice. Kot razloži imunologinja dr. Tetyana Obukhanych, so ošpice to zares postale, ker smo jih z uporabo cepiv ljudje sami naredili »neskončno nevarnejše za prihodnje generacije«.

Kolikšna je sploh dejanska precepljenost populacije?

V obdobju minulih 60 let s cepljenjem ni bila dosežena niti 50-odstotna stopnja imunosti populacije. Če vzamemo za primer virusne bolezni (ošpice, mumps, rdečke), proti katerim se cepi pri enem letu in pred vstopom v šolo, je mogoče oceniti, da cepivo deluje največ v desetih generacijah (t.j. generacijah cepljenih otrok od enega do desetih let starosti). Ker se vsako leto v naši državi rodi okoli 20 tisoč otrok, lahko izračunamo, da gre pri nas za populacijo velikosti 200.000, torej 10 odstotkov vseh prebivalcev Slovenije. Naravno imuni so seveda vsi necepljeni prebivalci, rojeni do leta 1968, ki niso nikoli dobili cepiva proti ošpicam in so bolezen preboleli. Če ta skupina dosega okoli tretjino prebivalstva, vidimo, da niti polovica celotne populacije, živeče ta trenutek v Sloveniji, v resnici nima imunosti na ošpice in najbolj ranljivi družbeni skupini, dojenčkom, ne zagotavlja nič takega, kar bi lahko utemeljeno in z dokazi imenovali čredna imunost.

Razlog, da so izbruhi omenjene bolezni v razvitih državah redki – čeprav se občasno pojavljajo, ne glede na precepljenost, kar na primer dokazuje statistika ZDA – torej ne more biti kolektivna imunost po cepljenju. Zgodovina nas uči, da so mnoge bolezni, posebej v razmerah izboljšane prehranjenosti populacije in higiene, samoomejujoč pojav. Ošpice so 90-odstotno izgubile svoj naboj že pred pričetkom množičnih cepilnih kampanj, prav tako davica, oslovski kašelj,… podobno kot tiste nalezljive bolezni, proti katerim množičnega cepljenja ni bilo (npr. škrlatinka, tifus).

Sklicevanje na domnevno, s cepivi pridobljeno čredno imunost je vprašljivo tudi zaradi velike mobilnosti ljudi. V Evropski uniji, na primer, imajo države zelo različne programe cepljenj, prebivalstvo pa se med seboj nenehno srečuje in meša. Bi kolektivna imunost v takih okoliščinah sploh mogla delovati? Večina ljudi iluzorno meni, da je sporna teorija vseeno pravilna, dokler se ob izbruhih bolezni (ki so resnični preizkusni kamen čredne imunosti) izkaže, da ni tako. Nato hitro obtožijo necepljene, nedokazani teoriji pa dalje nekritično verjamejo.

Odprte strokovne, raziskovalne in etične dileme

Problem ideje o kolektivni imunosti po cepljenju je večplasten in kompleksen.

Zajema tudi strokovno dilemo, zakaj zdravniki, ki v praksi obravnavajo primere otrok, obolelih kljub cepljenju, ne zahtevajo ugotavljanja napak cepiva, ki očitno ni zaščitilo niti cepljenih, kaj šele, da bi pripomoglo k zaščiti necepljenih.

Zajema tudi raziskovalno-statistično dilemo, zakaj poročanje o stranskih učinkih cepiv v tehnološko visoko razvitem okolju ostaja tako neurejeno (po uradnih podatkih se v t. i. pasivnem sistemu nadzora prijavi komaj en do deset odstotkov vseh reakcij in posledic po cepljenju). Šele dosledno aktivno spremljanje posledic bi omogočilo pravilno primerjavo med koristmi in posledicami cepljenja na generacijah otrok (za zdaj vidimo le, da so otroci čedalje bolj, ne manj bolni, pa ob zelo slabih podatkih bolj ali manj le ugibamo o vzrokih).

Problem zajema tudi etično dilemo, znotraj katere bi morali odgovoriti na več vprašanj, ne le na prvo od navedenih: Kdo (in kako) je dolžan zaščititi imunsko kompromitirane otroke, ki se ne morejo zaščititi s cepljenjem? Kdo (in zakaj) je dolžan izpostaviti svojega zdravega otroka stranskim učinkom cepiv, in ali vemo, kakšni natančno so ti učinki v praksi? Je etično, da država zahteva žrtvovanje zdravih otrok v korist bolnih in imunsko oslabljenih, čeprav stranski učinki niso ustrezno razkriti, temveč v veliki meri (sistemsko) skriti? Kdo so imunsko kompromitirani otroci, ki ne smejo biti cepljeni, zakaj in kdaj so dobili okvare imunskega sistema, je to ustrezno raziskano, kje so te znanstvene študije in ali je mogoče z njimi potrditi, da ne gre pri določenem deležu teh otrok za posledico cepljenja?

»Ideja, da so se odrasli in njihovi otroci prisiljeni predati vbrizganju desetinam različnih organizmov in organskih delcev, je zastrašujoča. Nobena nadzorna agencija ne spremlja podatkov, da bi ugotovila, ali kronične bolezni cepljenih oseb naraščajo, čeprav imamo vse od začetkov dramatičnega naraščanja števila obveznih doz cepiv utemeljene dokaze o masovnem porastu vseh avtoimunskih bolezni, nevrodegenerativnih bolezni in določenih vrst raka,« v članku Prisilno cepljenje, vlada in javni interes, navaja nevrolog in nevrokirurg dr. Russel L. Blaylock. In še: »Brez mantre o čredni imunosti zdravstveni uradniki ne bi mogli upravičiti prisiljevanja v množično cepljenje.«

Primera ZDA in Danske: tuberkuloza

Koncept čredne imunosti se je pri tuberkolozina Danskem izkazal kot popoln nesmisel. Leta 1986 so naredili raziskavo o učinkovitosti cepiva BCG in ugotovili, da povečuje pojavnost (indicenco) tuberkoloze. Nemudoma so prenehali z množičnim cepljenjem proti tej bolezni, pa vendar Danska ni postala znana kot ena od držav, kamor bi bilo odsvetovano potovanje zaradi nevarnosti tuberkuloze. Ugotovitvam skandinavskih držav so se pridružile tudi druge države v Evropi, tudi Nemčija, Avstrija (v letu 1992); Slovenija je vztrajala pri uporabi tega spornega cepiva še 13 let, do 2005.

V ZDA, ki v zgodnjem otroštvu predpisujejo največ cepiv od vseh Zahodnih držav (kar dvakrat toliko kot npr. Švedska), nikoli niso množično cepili proti tuberkulozi, zato tudi ni mogoče, da bi prebivalci ZDA bolezen izkoreninili prek mehanizma pridobljene čredne imunosti. Kaže, da so brez njega shajali dobro.

Primer Sovjetske zveze: davica

Koncept čredne imunosti se je kot nesmiseln razkril tudi ob razpadu Sovjetske zveze. Tedaj so se marsikje v tej državi bistveno poslabšale življenjske razmere. Nastalo je ugodno okolje za izbruh davice, ki se je pojavila sredi popolnoma precepljene socialistične države. Čredna imunost ni varovala niti cepljenih niti necepljenih (teh v komunističnih režimih praviloma tudi ni bilo, saj je bilo cepljenje obvezno oz. prisilno).

Primer Velike Britanije in Švedske: oslovski kašelj

Oslovski kašelj bi lahko v zgodbi o čredni imunosti predstavljal prav posebno poglavje. To je nalezljiva bolezen, ki tudi pri prebolevanju ne pušča dosmrtne imunosti, zanjo lahko zbolimo znova in znova. Le kako bi kdo torej lahko resno pričakoval, da bo kakršnokoli dolgoročno (osebno ali čredno) imunost dajalo cepivo? Zanimivo je, da so medicinski strokovnjaki kljub temu vedenju napovedovali izkoreninjenje te bolezni prek množičnega cepljenja. Wendy Lydall v knjigi Raising a vaccine free child (2009) nesmiselnost vere v čredno imunost pri oslovskem kašlju utemeljuje s primerjavo med pojavnostjo oslovskega kašlja v Veliki Britaniji in na Švedskem, dveh evropskih državah s povsem različno precepljenostjo.

Medicinska praksa razkriva, da je moderna družba napačno razumela ta pojav in v pol stoletja pokopala obstoj čredne imunosti, ki jo je prenašalo prebolevanje nalezljivih bolezni, posebej to velja za prenos zaščite z matere na otroka.

Epidemije oslovskega kašlja izbruhnejo ciklično, na vsakih 44 mesecev. Leta 1978 je bil tak vrhunec epidemije oslovskega kašlja v Veliki Britaniji inna Švedskem. Epidemija se je ponovila leta 1982. Med prvo epidemijo je bila precepljenost na Švedskem 84 odstotkov, med drugo pa nič odstotkov. Med prvo epidemijo so namreč na Švedskem za oslovskim kašljem zbolevali tako cepljeni kot necepljeni otroci in Švedi so ugotovili, da cepivo proti oslovskemu kašlju ne ustvari čredne imunosti za necepljene, saj ni zaščitilo niti cepljenih. Incidenca oslovskega kašlja med drugo epidemijo na Švedskem kljub opustitvi cepljenja ni bila nič večja kot med prvo, je potrdila študija iz leta 1987. Bakterija, ki povzroča oslovski kašelj, je naredila podobno škodo kot pred 44 meseci, ko je bila velika večina otrok cepljenih. Zanimivo je, da se je bakterija vedla povsem podobno v Veliki Britaniji, ki cepljenja proti tej bolezni ni ukinila.

Primer Madžarske: ošpice

Na Madžarskem, v državi nekdanjega vzhodnega bloka, je režim dosegel 98-odstotno precepljenost populacije in uvedel redna poživitvena cepljenja. Cepivo proti ošpicam je bilo uvedeno leta 1969 in pet let so dosledno cepili vse otroke od 9-27 mesecev starosti. Od leta 1974 so cepili otroke, stare deset mesecev. Leta 1978 so cepilno starost zvišali na 10-14 mesecev. Že pet let po uvedbi množičnega cepljenja, ko je kazalo, da kolektivna imunost odlično deluje, je v tej zaprti državi, ki skoraj ni dopuščala izjem, prišlo do izbruha ošpic, in nato šest let kasneje še do enega. Sklenili so, da je starost, pri kateri izvajajo množično cepljenje proti ošpicam, napačna in da so potrebna poživitvena cepljenja. Leta 1988 je virus spet povzročil izbruh bolezni insledila je šestmesečna epidemija med najstniki in mladimi odraslimi, saj je cepivo očitno popustilo. Čredna imunost se celo v praksi zaprte države ni izkazala kot uporaben model. V 60. letih so strokovnjaki verjeli, da cepivo prinaša dosmrtno zaščito, kot da bi bolezen preboleli, in da bo mogoče ošpice izkoreniniti. Obe izhodišči sta se izkazali za zmotni. (Madžarsko statistiko je objavil ameriški Center za nadzor nad boleznimi CDC, International Notes: Measles – Hungary. MMWR MorbMortalWkly Rep October 6 1989; 38(39):665-668.)