Ošpice so nalezljiva otroška bolezen, ki jo je medicina v 60. letih prejšnjega stoletja sklenila izkoreniniti z množičnim cepljenjem. Ne po pojavnosti ne po smrtnosti tedaj ni več veljala za eno izmed hujših bolezni, ampak je po poročanju zdravnikov, ki so se z njo srečevali, postala relativno blaga in so jo otroci v glavnem prebolevali brez zapletov. Ob epidemiji v britanskem Wallesu spomladi 2013 je spletna stan Child Health Safety objavila povzetke iz znanstvenega članka, objavljenega leta 1959 v medicinske časopisu British Medical Journal. Tam so zapisana podrobna pričevanja zdravnikov o tej bolezni desetletje pred uvedbo množičnega cepljenja. V Angliji in Walesu so v prvih treh tednih leta 1959 zabeležili 41.000 primerov obolelih za ošpicami in ocenjeno je bilo, da gre za blago bolezen, v katero se ni smiselno vpletati z zdravili, ker so ta nekoristna. Zadostovalo naj bi 5-7 dni počitka, da se izognemo zapletom, kot sta vnetje srednjega ušesa in pljučnica. Dr. Fry, zdravnik na območju Kenta, je zapisal, da matere poročajo o izboljšanju splošnega zdravstvenega stanja njihovih otrok po prebolelih ošpicah. Med 150 obolelimi, kolikor jih je obravnaval v kratkem času epidemije, je videl dve vnetji srednjega ušesa in eno pljučnico. O zapletih, kakršno je hudo možgansko obolenje SSPE (subaktuni sklerotični panencefalitis), niso poročali.

Ošpice v sanskrtu pomenijo »obisk boginje«, kar pove, da v Indiji ošpic niso obravnavali kot nevarne bolezni, so jih pa zagotovo izjemno spoštovali.

Od kod hud strah in trdno prepričanje, da gre za izjemno nevarno bolezen? Vzrokov je več, od visoke smrtnost ošpic v 19. in zgodnjem 20. stoletju do izkušenj v zgodnjih kampanjah cepljenja proti ošpicam. Nevrolog in otroški nevrokirurg dr. Russel Blaylock je ošpice preučeval še preden se je po 15 letih kliničnega dela (zaradi vrste resnih stranskih učinkov) odločil, da cepljenje zanj ni sprejemljiva praksa. V tem članku je zapisal: »Pravijo, da če otroci ne bodo cepljeni proti ošpicam, bodo milijoni umrli v epidemiji. To so neumnosti… V svoji praksi se ne morem spomniti enega samega primera resno poškodovanega ali umrlega otroka zaradi ošpic. … Večina smrti, do katerih pride ob izbruhih epidemij, je med otroki, ki ne smejo biti cepljeni, ali med otroki s kroničnimi imunosupresivnimi obolenji«.

Zdravnik dr. Tyson Perez v članku Measles: A Rash of Misinformation – Ošpice: izpuščaj napačnih informacij navaja, da večina otrok popolnoma okreva v nekaj tednih, pri čemer pridobijo vseživljenjsko imunost: »Poročila o zapletih v letih 1985-1992 zajemajo pljučnico (6%), vnetje možganov (0,1%), epileptične napade (0,6-0,7%) in smrt (0,2%). Zapleti so se najpogosteje pojavljali pri otrocih, mlajših od pet let, in pri odraslih, starejših od 20 let. Prav mogoče je, da so pojavljanje zapletov še povečale alopatske intervencije za odpravljanje običajnih simptomov, na primer antipiretična zdravila za zniževanje vročine.«

Cepiva so prinesla nekajletni zamik dovzetnosti in to bolezen prestavila v kasnejše starostno obdobje, ko je prebolevanje težje, hkrati so uničila kolektivno imunost – prenos protiteles z mater na otroka (saj ta deluje le, če je mati v otroštvu ošpice prebolela). Prinesla so tudi nevarne atipične ošpice in stranske učinke, nekateri strokovnjaki pa menijo, da so ošpicam celo preprečila, da bi se podobno kot črne koze in otroška paraliza same umaknile s prizorišča človeških bolezni.

Zgodovina bolezni in zgodovina cepiva

V Evropi je večina držav (tudi naša) začela z množičnim cepljenjem proti ošpicam leta 1968. Otroci, rojeni po tem letu, so s cepivom pridobili začasno imunost (izkazalo se je, da gre za obdobje tri do pet let), čeprav so tedaj zdravniki verjeli, da bo trajala do smrti. Tisti, ki niso osvežili znanja, še vedno menijo, da cepljenje proti ošpicam prinese dosmrtno imunost, kar ne drži, pojasnjuje imunologinja, dr. Tetyana Obukhanych v 8. poglavju knjige Iluzije o cepivih.

Uradna statistika kaže, da množično cepljenje ni zmanjšalo smrtnosti zaradi ošpic. Podatki na spodnjem grafu so za Anglijo in Wales (podobni so za ZDA). Smrtnost se je spustila na minimum že desetletje pred začetkom cepljenja.

Podobni vzorci upadanja smrtnosti veljajo tudi za bolezni, proti katerim niso nikoli razvili oz. uporabljali cepljenja. Spodnji graf primerja pet bolezni (v ZDA): ošpice (zelena), škrlatinka (rdeča), tifusna mrzlica (temno modra), oslovski kašelj (oranžna) in davica (svetlo modra). Tifusna mrzlica in davica sta bili še pred sto leti izjemno nevarni bolezni, upadali sta strmeje in prav tako skoraj prenehali povzročati smrtne primere. Ošpice so bile od omenjenih četrta najbolj smrtna bolezen.

Na naslednjem grafu, kjer sta dodani še tuberkuloza (svetlo modra krivulja) in gripa s pljučnico (rjava), so ošpice na 6. mestu. Tuberkuloza je bila, kot lahko vidimo, nekajkrat bolj nevarna in smrtna bolezen kot ošpice, toda v ZDA, od koder je ta graf, niso nikoli množično cepili proti tuberkulozi (cepivo so uporabljale evropske države). Danes je incidenca tuberkuloze v Evropi višja kot v ZDA. Cepivo se je v Evropi desetletja uporabljalo sistematično in rutinsko, v ZDA pa sploh ne. Slovenija je bila ena izmed zadnjih evropskih držav, ki ga je prenehala rutinsko uporabljati pri vseh novorojencih.

Še en graf kaže visoko smrtnost zaradi ošpic (zelena krivulja) v začetku prejšnjega stoletja v Angliji in Walesu, po hitrem upadanju pa je v 30. letih upadla pod smrtnost davice.

Bolezen, ki si zasluži spoštovanje

»Ošpice so bolezen, ki si zasluži spoštovanje,« piše v knjigi Otroštvo brez cepiv Wendy Lydall. Če otrok, ki preboleva ošpice, ni deležen ustrezne nege, lahko pride do zapletov, kot so bronhitis, pljučnica, encefalitis (vnetje možganov) in smrt. Lydallova opiše dve vrsti ošpic. Za enimi zbolijo otroci, ki niso cepljeni ali pri katerih cepivo sploh ne deluje oz. po nekaj letih popusti, in te se kažejo z običajnimi simptomi, za drugimi pa zbolijo tisti, ki so cepljeni, in te se imenujejo atipične ošpice. Zmotno je misliti, da so atipične ošpice milejše, nasprotno, povzročajo lahko resne zaplete, razlikujejo pa se po simptomatiki, predvsem po razporeditvi in poteku izpuščajev.

Pediater Robert Mendelsohn piše, da so ošpice nalezljiva virusna bolezen, ki se jo nalezemo zelo hitro, tudi prek dotikanja stvari, ki so se jih dotikali okuženi. Utrujenost, vročina, bolečine v glavi in hrbtu so glavni simptomi, značilni so še pordelost oči in občutljivost na svetlobo, kašelj, izcedek iz nosu. Temperatura se povečuje do 3. ali 4. dne in lahko doseže 40 stopinj Celzija. Po majhnih belih pikah v ustih (Koplikove pege) in majhnih rožnatih pikah pod lasmi, na čelu in za ušesi jih ločimo od drugih podobnih bolezni. Izpuščaji se spuščajo od glave navzdol in telo pokrijejo v 36 urah. Pri atipičnih ošpicah se izpuščaji začno na rokah in nogah in se dvigujejo proti središču telesa. Izpuščaji lahko celo krvavijo, kar se dogaja zlasti pri podhranjenih otrocih. Ošpice so nalezljive 7-8 dni, nalezljivost pa se začne že 3-4 dni pred pojavom izpuščaja, zato ni mogoče zavarovati sorojencev obolelega otroka.

Atipične in kronične ošpice

Atipične ošpice so se pojavljale po t. i. mrtvem cepivu. O tem, da so prizadele jetra, pljuča in resno ogrozile cepljeno osebo, pišeta npr. študiji iz leta 1970 Complicated measles after a killed vaccine in iz leta 1981 Atypical measles syndrome: unusual hepatic, pulmonary, and immunologic aspects. Atipične ošpice so bile praviloma resnejše in dolgotrajnejše od naravne bolezni. Leta 1965 je bila objavljena študija Rauha in Schmidta Measles immunization with killed virus vaccine. Spremljala je 386 otrok, ki so prejeli tri doze cepiva proti ošpicam s t. i. mrtvimi virusi. Od vseh cepljenih je 125 otrok prišlo v stik z ošpicami in 54 jih je zbolelo. Potek bolezni se je razlikoval od okužbe z divjim virusom, imenovali so ga atipične ošpice. Zanj so bili značilni zelo visoka vročina, nenavadni izpuščaji in zapleti s pljučnico. Avtorja ugotovita, da trije odmerki cepiva otrok niso zaščitili niti za obdobje leta in pol po prejemu zadnjega odmerka.

Ker so simptomi neobičajni (Koplikove pege se ne razvijejo, izpuščaj pa ima povsem drugačen potek in je bolj podoben koprivnici kot ošpicam), je zelo verjetno, da primeri atipičnih ošpic izpadejo iz uradnih evidenc, zaradi česar statistika ni realna.

Cepljenje je tudi sicer na več načinov spremenilo prebolevanje ošpic, česar medicinska oblast, zadolžena za izvajanje množičnega cepljenja, javnosti ni pripravljena odkrito priznati. Kljub temu so ti podatki dostopni v medicinski literaturi. Ko so začeli uporabljati t. i. živo cepivo, da bi se znebili atipičnih ošpic, vseeno ni nič potekalo po načrtih. Pediater Mendelsohn je leta 1984 zapisal, da imajo cepljeni po podatkih WHO kar 15-krat večje tveganje, da zbolijo za ošpicami v primerjavi z necepljenimi, in sicer zaradi vbrizganja t. i. živih virusov. Kot navaja, se ti virusi lahko »skrijejo v tkivu in postanejo aktivni nekaj let ali celo desetletij po prejemu cepiva«; mogoče je torej, da cepilni virusi (podobno kot zapleti prave bolezni) povzročajo vnetja oz. obolenja možganov, npr. multiplo sklerozo, lahko pa so tudi zametek rakavih obolenj. Še vedno imamo opraviti z delovanjem (vbrizganega) virusa ošpic, toda v drugih bolezenskih oblikah in brez značilnih simptomov, zaradi česar jih uradna statistika ne zajame kot ošpice.

Pri takih, kroničnih ošpicah izpuščaja praviloma sploh ni, saj virus ostaja dejaven v telesu in do njegovega izločanja skozi kožo ne pride. Imunski sistem ga »ne prepozna« ustrezno in ga praviloma ne more izločiti (virus namreč ni prišel prek običajne poti, ampak z vbrizganjem neposredno v sistem). Dr. Tyler Perez navaja: »Ta oslabljen virus, plod človeških rok, se lahko skrije globoko v tkiva in povzroči počasi napredujočo okužbo tako rekoč v kateremkoli delu telesa, vključno z gastro-intestinalnim traktom in centralno-živčnim sistemom«. Posledice take okužbe, povzročene s cepivom, se bodo morda pokazale šele čez več mesecev, let ali desetletij. Oblika SSPE, znana kot ošpični encefalitis z inkluzijskimi telesci (MIBE – Measles Inclusion-Body Encephalitis), je pri otrocih dokumentirana mesece in leta po cepljenju proti ošpicam«. O tem piše študija iz leta 1999 Increased susceptibility to measles in infants in the United States.

Nenormalni imunski odziv na cepivo proti ošpicam (enojno ter kombinirano proti ošpicam, mumpsu in rdečkam) od 90. let prejšnjega stoletja preučuje nevrolog prof. dr. Vijendra K. Singh, ki je odkril prisotnost kronične okužbe s cepilnim virusom ošpic v odsotnosti izpuščaja, ki se razvije v nevrološko avtoimunsko obolenje, to pa se lahko posledično pokaže kot sindrom avtističnega spektra. V študiji Serological association of measles virus and human herpesvirus-6 with brain autoantibodies in autism ugotovi, da je avtoimunska bolezen, ki prizadene možganski mielin, nastala kot posledica okužbe z ošpicami, to pa je nato vodilo v avtistično regresijo. »V luči novih predstavljenih dokazov ocenjujemo, da je cepivo OMR v nekaterih primerih lahko povzročilo avtoimunsko delovanje, in sicer tako, da je povzročilo atipično okužbo z ošpicami, ki ne ustvari tipičnega izpuščaja, ampak se manifestira z nevrološkimi simptomi v povezavi s cepljenjem.« V študiji Abnormal Measles Serology and Autoimmunity in Autistic Children je prof. Singh ugotovil, da je prisotnost abnormalnih protiteles v povezavi s cepilnim ošpičnim antigenom prisotna pri 60 odstotkih testiranih avtističnih otrok in pri nobenem od zdravih otrok v kontrolni skupini. Študija je dokazala vzročno povezavo med cepivom OMR in možganskim avtoimunskim obolenjem testiranih avtističnih otrok.

Ošpični izpuščaj se običajno začne na obrazu, se širi po trupu in nato po okončinah. Pri cepljenih, ki se okužijo z ošpicami, je potek lahko drugačen, včasih se izpuščaj širi v obratni smeri in ni nujno blažji. Zliva se s kožo (v ničemer ni podoben izpuščajem noric).

Kako bi bila danes videti statistika ošpic v celotni populaciji, če bi vanjo prištevali tudi prisotnost kroničnih okužbe z virusom iz cepiva, ki se nikoli ne izrazijo kot izpuščaj, pač pa kot vseživljenjsko vnetje in nevrološke poškodbe? Več kot mogoče je, kažejo študije, da je epidemija nevroloških obolenj, kot jih imajo otroci z avtističnimi znaki, v določeni meri pravzaprav vseživljenjsko prebolevanje kronične okužbe s cepilnim virusom ošpic.

Prenos cepilnih ošpic

V literaturi naletimo na opozorila, da so cepljeni določen čas po vbrizganju živih virusov lahko kužni. Luksemburška študija iz leta 1998 Estimated susceptibility to asymptomatic secondary immune response against measles in late convalescent and vaccinated persons (Demien et al) je pokazala, da so cepljeni pogosti prenašalci virusa ošpic in da ta virus lahko neovirano kroži med popolnoma cepljenimi osebami.

Študija Outbreak of Measles Among Persons With Prior Evidence of Immunity, izvedena po izbruhu ošpic v New Yorku leta 2011, razkriva, da lahko cepljeni posamezniki dobijo klinične ošpice z vsemi simptomi – prek cepiva, ki so jim ga vbrizgali. Študija razkriva tudi to, da lahko cepljeni s cepilnim virusom okužijo tudi druge, prav tako cepljene proti ošpicam. Pri eni od dvakrat cepljenih oseb so raziskovalci dokazali prenos virusa na štiri osebe, ki so bile v stiku s cepljeno osebo. Dve od okuženih oseb sta bili prej polno cepljeni z dvema odmerkoma cepiva proti ošpicam in sta imeli dovolj visok titer protiteles, ki naj bi ju obvaroval pred ošpicami, a sta kljub temu dobili ošpice. Raziskovalci so izpostavili potrebo po epidemiološkem in laboratorijskem pregledovanju vseh ljudi, pri katerih obstaja sum na okužbo z ošpicami, ne glede na njihov cepilni status.

Kot navaja članek Measles Transmitted By The Vaccinated, Gov. Researchers Confirm, ameriški vladni raziskovalci s študijo iz leta 2011 dvakratno ovržejo zmotno zatrjevanje, da dva odmerka cepiva OMR z 99-odstotno učinkovitostjo preprečujeta okužbo z ošpicami. Leta 2015 je v izbruhu v Disneylandu za ošpicami zbolelo vsaj 18 odstotkov cepljenih, kar prav tako ne potrjuje domneve o 99-odstotni učinkovitosti cepiva.

Študija iz leta 2002 Detection of measles vaccine in the throat of a vaccinated child je potrdila, da se cepilni virus ošpic v telesu cepljenega otroka razmnožuje in povzroča klinične simptome. »Vročina, ki se pojavi po cepljenju proti ošpicam, je povezana z razmnoževanjem živega cepilnega virusa,« navaja ta študija. V primeru, ki so ga avtorji raziskali in javno predstavili, so virus izolirali iz grla ter potrdili, da lahko vbrizganje oslabljenega cepilnega seva povzroči izločanje cepilnega virusa prek dihal.

Zdravnica Suzanne Humphries, dr. med., že leta preučuje vpliv cepiv na imunski sistem in naravno prebolevanje nalezljivih bolezni. Ko je pozimi 2014-15 v ZDA (Disneyland) in v več evropskih državah prišlo do izbruhov ošpic, je opozorila na hrvaško študijo Spotlight on measles 2010: Excretion of vaccine strain measles virus in urine and pharyngeal secretions of a child with vaccine associated febrile rash illnes, Croatia, March 2010. Ta študija je dokazala, da lahko oseba, ki je prejela cepivo proti ošpicam, okuži druge z virusom ošpic in jim povzroči akutne ošpice. Nekoč je veljalo, da cepilni virus ni nalezljiv oz. da ne more povzročiti bolezni, danes pa vemo, da to ne drži. Poslušajte enominutno izjavo dr. Humprhiesove o pomenu hrvaške študije (slovenske podnapise vklopite desno spodaj na videu).

V poročilu The Emerging Risks of Live Virus & Virus Vectored Vaccines: Vaccine Strain Virus Infection, Shedding & Transmission ameriški Nacionalni center za informiranje o cepljenju (NVIC) navaja znana dejstva in znanstvena spoznanja o tem, kako se je prek cepiv prenašala že okužba z virusom črnih koz, dobro znane pa so še vedno okužbe s cepilnimi virusi polia, ki povzročajo množične primere paralize. Cepilni virusi se lahko širijo tudi prek cepiv proti gripi, rotavirusnih cepiv, prav tako pa se prek cepljenja prenašajo okužbe s cepilnimi virusi ošpic, mumpsa, rdečk in noric.

Epidemije ošpic v času cepljenja

Množični mediji ne poročajo o izsledkih študij, ki dokazujejo, da polno cepljene osebe prenašajo virus ošpic na druge in da same zbolevajo za ošpicami. Prav tako ne poročajo o resnih stranskih učinkih cepiva ali o tem, da cepivo hitro izzveni, da prizadene imunski sistem, da v najboljšem primeru začasno spremeni pogoje obolevnosti, toda ne zagotavlja imunosti proti tej bolezni. Dejstva zamolčijo in za izbruhe te bolezni, ki so dokazano lahko posledica cepljenja, populistično obtožujejo starše necepljenih otrok. So starši res lahko krivi za okužbe, če cepljenje ne prinaša imunosti niti ne prepreči širjenja ošpic?

V znanstveni reviji New England Journal of Medicine so objavili podatke o epidemijah ošpic v ZDA med letoma 1984 in 1995. Lahko iz teh podatkov sklepamo, da cepljeni zavarujejo tudi necepljene? Delež cepljenih po programu, ki so kljub temu zboleli za ošpicami, med vsemi obolelimi v navedenem obdobju nikoli ne upade pod 56 odstotkov, ob epidemiji v Teksasu leta 1985 pa je bilo med obolelimi kar 99 odstotkov cepljenih. Poraja se vprašanje, kako bi lahko cepljeni, ki očitno ne varujejo niti sebe, varovali koga drugega.

Je mogoče računati na izkoreninjenje ošpic, da bi vse opisane težave odpravili? Osem let po uvedbi množičnega cepljenja v ZDA študija Conrada in kolegov (1971) The epidemiologic rationale for the failure to eradicate measles in the United States ugotovi, da je pojavnost ošpic v porastu in da se dan, ko naj bi jih cepivo izkoreninilo, pomika v negotovo prihodnost. V začetku 90. let so analizirali 152 izbruhov ošpic med ameriškimi šolarji, za katere je bilo v študiji Robertsona in drugih (1992) A million dollar measles outbreak: epidemiology, risk factors, and selective revaccination strategy ugotovljeno, da se pojavljajo vsake dve do tri leta, ne glede na množično cepljenje. Zanimiv z vidika primerjalne (ne)učinkovitosti cepiva proti ošpicam je tudi podatek iz študije 1991 Sutterja in kolegov (1991) Measles among the Amish: a comparative study of measles severity in primary and secondary cases in households. V skupnosti Amišev, ki so večinoma zavračali cepivo zaradi religioznih vzrokov, med letoma 1970 in 1987, torej 17 let, ni bilo niti enega primera ošpic. Pričakovali bi, da se o to dogajalo v cepljenih populacijah, toda tam so bili izbruhi na dve do tri leta. Nekateri strokovnjaki so ob tem menili, da množično cepljenje prispeva k aktivnosti virusa ošpic.

O ošpicah se moramo dobro poučiti, saj je precej verjetno, da bo ta otroška nalezljiva bolezen spet postala pogostejša. Razlog je v umiranju starejše generacije, ki je ošpice naravno prebolevala, pojasnjuje biologinja Karin Rižner. Ko določen delež prebivalstva preboli nalezljivo bolezen, virus preneha biti virulenten in epidemija se za nekaj časa umiri.

Zavarovani so najmlajši in skoraj vsi odrasli ljudje, prebolevajo pa jo otroci. To je bistvo t. i. kolektivne imunosti, ki pa obstaja le, če del prebivalstva bolezen preboli in ne more ponovno zboleti (več o kolektivni imunosti tukaj ). Ko bodo med prebivalstvom prevladovale osebe, ki ošpic niso prebolele in nimajo dosmrtne imunosti nanje, bo morda virus večkrat povzročal epidemije.

Dr. Viera Scheibner na podlagi podatkov iz raziskav piše, da je kratek upad incidence ošpic po uvedbi množičnega cepljenja slučajno sovpadel z naravnim upadom ciklusa epidemij ošpic, ki imajo, kot je razvidno tudi iz grafičnih prikazov, svoje vrhove in dna.

Do epidemije je prišlo spomladi leta 2013 v Južnem Walesu v Veliki Britaniji. Oblasti so v paničnem valu cepljenja zanjo obtožile dr. Andrewa Wakefielda, ki je v svojem raziskovalnem delu (poldrugo desetletje pred tem) opozarjal na resne varnostne dileme glede cepiva OMR in na tako rekoč identične kronične bolezenske pojave, kot jih je dokazal prof. dr. Vijendra K. Singh. Wakefield se je odzval (glej video tukaj ) in pojasnil, da gre za pričakovano odpoved delovanja cepiva proti ošpicam v čedalje bolj izpostavljeni in neimuni populaciji.

Večina ljudi ne pozna podrobnosti iz znanstvenih in strokovnih člankov, zato za vsak izbruh ošpic okrivijo necepljene otroke. Biologinja Rižnerjeva odgovarja: »Razlog, da so ošpice spet na pohodu, ni v tem, da se povečuje število otrok, ki so necepljeni, ampak da se v populaciji povečuje število oseb, ki nima imunosti. Še moja generacija je prebolevala ošpice in smo nanje imuni. Vendar z umiranjem starejše generacije število resnično imunih ljudi v populaciji upada in je že upadlo pod 50 odstotkov. Zato je bolezen začela ponovno krožiti. Dovzetni so vsi – cepljeni v mladosti, necepljeni otroci in odrasli ter, kar je najbolj tragično, dojenčki cepljenih mater. To je resnična tempirana bomba. Rešitev ni v paničnem cepljenju, saj tako problem samo prestavite v bližnjo prihodnost. Narava bo izstavila račun prej ali slej.«

Zdravila ni, napotki v ravnanju so

Tako kot proti večini drugih virusnih boleznim proti ošpicam zdravila ni. Pomembno je, da otrok počiva v domači negi, da skrbimo za hidriranost, dovolj naravnih vitaminov, A, C in D. Hillary Butler izpostavi izsledke študij, da je pri 72 odstotkov otrok, ki so jih morali zaradi zapletov ob prebolevanju ošpic hospitalizirati, krivo pomanjkanje vitamina A. Znan je primer zdravljenja 59 otrok, ki so ob ošpicah oslepeli. Dva tedna so jim dajali sto tisoč enot vitamina A in slepota je izginila.

Pomembno je, da ob prebolevanju ošpic ne znižujemo vročine; o tem piše dr. Tetyana Obukhanych v knjigi Iluzije o cepivih. Kot pravi, je še zlasti problematično doziranje paracetamola, saj to zdravilo iz jeter kritično izčrpava ključni antioksidant glutation, prav to pa lahko privede do resnih nezaželenih zapletov.

Prav mogoče je, da zaplete pri prebolevanju ošpic povečujejo intervencije za odpravljanje simptomov, na primer antipiretična zdravila za zniževanje vročine, opozarjajo nekateri zdravniki.

Lydallova poudarja, da mora biti otrok z vročino čim bolj na toplem. Najbolje je, da med vročino počiva v postelji. Ne smemo ga grobo ohlajati ali dopustiti, da bi se prehladil. Skrbeti moramo za zadosten vnos (po možnosti hranljivih in z vitaminom C bogatih) tekočin. Wendy Lydall omenja tudi neprijeten vonj; mnogi starši bi otroka radi okopali, toda s tem tvegajo, da se prehladi in dobi pljučnico, ki je lahko tudi smrtna. Ko vročina upade, otrok lahko postane zelo lačen, saj začno po tej bolezni otroci intenzivno rasti in morajo imeti na voljo dovolj beljakovinske hrane. Imunski sistem je še nekaj tednov morda šibkejši, zato se otrok ne bi smel prehitro vrniti v vsakdanjo rutino, opozori Lydallova in kritizira sodobne prakse, po katerih otroka pošljejo v vrtec takoj, ko ni več kužen za vrstnike.

Skrb za dojenčke in okvare možganov

Ker so generacije mater v veliki večini cepljene proti ošpicam in jih niso prebolele, v nosečnosti in prek dojenja ne prenašajo imunosti na svoje dojenčke. Verjetnost najnevarnejšega zapleta (vnetja možganov, SSPE) pa je največja prav v prvem letu, kot ugotavlja študija iz leta 1999 (Papania et al). Imunologinja Obukhanycheva opozori, da je bil v 90. letih SSPE veliko pogostejši glede na število obolelih kot desetletje do dve pred tem, torej tedaj, ko so matere v otroštvu ošpice še prebolevale.

Čeprav zdravstveni uradniki trdijo, da se SSPE kot zaplet pri prebolevanju ošpic pojavi pri enem od tisoč obolelih, pediater dr. Mendelsohn v svoji knjigi zapiše, da tega ne verjame in da to morda velja v tretjem svetu, pri dobro prehranjenih otrocih pa gre morda bolj za en primer na deset tisoč ali sto tisoč obolelih. SSPE je mogoč tudi po cepljenju. Kronična oblika možganskih vnetij zaradi delovanja cepilnega virusa ošpic pa je soroden pojav, ki ga oblasti skušajo prikriti, da bi upravičile desetletja cepilnih kampanj.

Dobre plati prebolevanja

Ošpice v sanskrtu pomenijo »obisk boginje«. Tako ime naj bi dobile zato, ker se je splošno zdravstveno stanje otroka, ki jih je prebolel, običajno bistveno popravilo. To pove, da tudi v Indiji ošpic niso obravnavali kot nevarne bolezni, so jo pa zagotovo izjemno spoštovali.

Nasproti zastrašujoči propagandi, ki ošpice v vseh pogledih demonificira, stojijo študije, ki kažejo, da so ljudje po ošpicah nagrajeni ne le s specifično vseživljenjsko imunostjo na to bolezen, ampak tudi z bistveno nižjimi tveganji za pojav degenerativnih obolenj kosti in hrustanca, lojnic, imunskega odziva in nekaterih tumorjev. O tem piše npr. študija iz leta 1985 Measles virus infection without rash in childhood is related to diseases in adult life.

Okužba z divjim virusom ošpic lahko zaustavi proces nekaterih rakov. Dokumentiran je primer 23-mesečnika, ki je zbolel za Hodgkinsovo boleznijo in se še pred radioterapijo okužil z virusom ošpic; tumor je izginil sam, navaja članek iz leta 1973 Infantile Hodgkin’s disease: remission after measles. V medicinski literaturi najdemo tudi vire, ki navajajo, da lahko prebolevanje ošpic ozdravi npr. psoriazo, alergijo na hišni prah, atopijski dermatitis, epilepsijo, zmanjša dovzetnost za avtoimunske bolezni in alergije. V Švici so na eni od klinik za zdravljenje raka pri otrocih uspešno uporabili okužbo z ošpičnim virusom.

Tudi iz Klinike Mayo poročajo o uspešni uporabi ošpičnega virusa za zdravljenje raka. V študiji Remission of Disseminated Cancer After Systemic Oncolytic Virotherapy poudarjajo, da so raka z raznimi virusi zdravili že v 50. letih. Takrat so uporabljali viruse herpesa, koz in raznih grip.

Dr. Tyler Perez pravi: »Pri dobro prehranjenem otroku z dobro delujočim imunskim sistemom so virusne okužbe značilno subklinične (se ne izrazijo navzven s simptomi) ali izrazito blage. Določene okužbe, kot so ošpice, poskrbijo celo za dolgoročno izboljšano zdravje in so prednost za razvoj imunskega sistema. Podhranjenost, posebej pomanjkanje vitamina A, je primarni vzrok slabega izida.« Visoke doze vitamina A so med prebolevanjem ošpic dokazano preprečevale umrljivost, saj vitamin A deluje kot modulator imunskega sistema v smeri tvorbe anti-virusnih snovi, imenovanih interferoni. Mlajši je otrok, teže te snovi tvori sam in bolj se zanaša na materino imunost. Študija iz leta 1999 Sex specific differences in serum vitamin A values after measles immunization je med drugim ugotovila, da cepljenje proti ošpicam osiromaši raven vitamin A v krvi.