Doživljanje stekline v letu 1826

Ta zapis je prevod enega od poglavij znanega knjige iz leta 1923 z naslovom Bechamp ali Pasteur: Izgubljeno poglavje iz zgodovine biologije. Delo, ki so ga ponatisnili leta 2011, opisuje dogajanje sredi 19. in v začetku 20. stoletja, ko so v medicini in na očeh širše strokovne javnosti potekale intenzivne razprave o vzrokih bolezni. Gre za čas, ki ga je zaznamovalo rivalstvo med Francozoma, zdravnikom Antoineom Bechampom in kemikom Louisom Pasteurjem. Britanska znanstvenica Ethel Douglas Hume se je zakopala v originalne dokumente iz tega obdobja, kjer so svoja spoznanja in mnenja izražali zdravniki, znanstveniki in drugi. Knjiga ponuja uvid v dogodke v medicini in v razloge za nadvlado Pasteurjeve teorije mikrobov, objavlja tudi dokaze o Pasteurjevem nerazumevanju narave bolezni. To dokumentarno delo piše med drugim o steklini (tedaj imenovani tudi hidrofobija) in o zgodovini prvega Pasteurjevega cepiva proti steklini. Da bi razumeli sodobni čas, je dobro poznati korenine, ki segajo vsaj sto let v preteklost. Morda boste ob branju zaznali, da sodobne dileme o boleznih in zdravju izvirajo od tam in da so nekateri dvomi še vedno aktualni.

Ethel Douglas Hume: Bechamp ali Pasteur? (1923)

Izgubljeno poglavje iz zgodovine biologije
17. poglavje: Hidrofobija

Povprečnemu posamezniku današnjega časa (avtorica ima v mislih leto 1923; op. prev.) omemba Pasteurjevega imena nemudoma pričara misel na strašno bolezen – hidrofobijo. Mnogi, ki razpolagajo zgolj s površnim razumevanjem Pasteurjeve povezanosti s fermentacijo, težavami sviloprejk in proti-antraksno inokulacijo, Pasteurja doživljajo kot slavnega rešitelja človeštva pred podivjanimi psi!

Žalostno je, da na to temo že od Pasteurjevega časa zaznavamo zelo veliko zastraševanja, hidrofobija pa je težava z živci in tu je strah pač primaren dejavnik. Obstaja vrsta zabeležk o primerih, kjer gre brez dvoma za pojave na podlagi sugestibilnosti.

Leta 1853 je, na primer, dva mlada Francoza v Havru ugriznil isti pes. Eden od fantov je zaradi posledic umrl v mesecu dni, drugi pa je že prej odplul v Ameriko, kjer je petnajst let živel v popolni nevednosti glede smrti svojega nekdanjega prijatelja. Septembra 1868 se je vrnil v Francijo in izvedel za tragedijo, nato pa je še sam razvil simptome; v treh tednih je umrl zaradi hidrofobije. (1)

Še en primer je pacient, ki je sprva grozil, da bo ugriznil svojega medicinskega spremljevalca, toda ko so mu povedali, da je pravilen bolezenski simptom pri ljudeh dejansko uporaba pesti, je začel udarjati naokoli kot boksar in si dal duška, vse dokler ni sredi te precej nove oblike paroksizma (nenadnega napada nasilnih čustev) umrl. (2)

Izogibanje strahu je zato temeljnega pomena po ugrizu psa; po tisočih neškodljivih ugrizih, ki so jih bili deležni veterinarji in drugi, ki nenehno skrbijo za živali, je potrjeno le malenkostno tveganje kakšne resne bolezni. Tu in tam lahko kdo postane žrtev ugriza na način, kot so znane smrti po bežnih vbodih z iglo ali po pikih insektov, čeprav praske in rane včasih prinesejo tudi tetanus – hidrofobija se zdi morda različica te nadloge.

Sodeč po dokazih, ki jih je Sir Victor Hosley glede stekline predstavil pred Lordsko zbornico, se je izračunana verjetnost hidrofobije po ugrizu psa med nezdravljenimi osebami gibala na ravni 5–15 odstotkov. Francoski raziskovalec po imenu Bouley pa je izjavil, da bi od sto oseb, ki so jih ugriznile stekle živali in ki niso prejeli nikakršnega zdravljenja, največ pet ljudi razvilo simptome hidrofobije.

Torej ima žrtev domnevno norega psa na srečo zelo dobre možnosti, da ubeži kakršnimkoli težavam, če jo le pustijo pri miru. Za začetek spomnimo, da obstaja precejšen dvom, ali sploh obstaja specifična bolezen kot je steklina, in ‘steklega psa’ bi po ljudskem poimenovanju mogli uvrstiti v isto kategorijo, v kateri so srednjeveške ‘čarovnice’! Zanemarjena življenja zapuščenih psov na Vzhodu zadoščajo za pojasnitev mnogih primerov smrtnega trpljenja, nenadnih nasilnih napadov in drugih simptomov, ki so dobili ime steklina; ko razmišljamo o množicah vklenjenih psov po vsej Evropi, se lahko zgolj čudimo, da jih več ne razvije norosti.

Varno je zatrditi, da je zdravo in srečno življenje najboljša varovalka pred težavami. Za žival, ki je v stanju divjosti in se peni okoli gobca, ni mogoče trditi, da ima res znake stekline. V System of Surgery na primer beremo: »Z izjavo Faberja lahko približno ponazorimo frekvenco diagnostičnih napak v povezavi s pasjo steklino, ko je dejal, da se je od 892 psov, ki so jih na Veterinarski inštitut na Dunaju pripeljali s sumom stekline, prizadetost pokazala le pri 31 psih.« (3)

Med paniko v Angliji, o kateri je 19. aprila 1919 pisal časopis Field, je zelo znan lastnik zavetišča za pse g. Robert Vicary verjel, da se »mnogi strokovnjaki, poklicani za diagnosticiranje domnevnih primerov stekline, v svojih poročilih precej motijo«.

Zdi se verjetno, da so mnoge od teh živali trpele zgolj zaradi pomanjkljive prehrane, kar so povzročile vojne razmere; napačno hranjenje je bilo namreč znan povzročitelj simptomov tako imenovane stekline, kar se je izkazalo v paniki v Klondyku leta 1896, ki ga je opisal članek Arnolda Georgea v Journal of Zoophily. (4)

Jasno je, da imamo pri steklini opraviti z več strahu kot inteligence, posebej zato, ker so osumljene živali skoraj vedno nemudoma usmrčene, namesto da bi jih obdržali pri življenju in pozorno opazovali. Še več, ko so enkrat mrtve, bolezni s posmrtnim pregledom ni mogoče odkriti. Test, ki ga uporabijo, je tisti, ki ga je uvedel Pasteur, kar nas privede do začetkov njegovega delovanja na tem področju.

Bilo je leta 1880, ko je vojaški veterinarski kirurg po imenu Bourrel Pasteurju pripeljal dva nora psa, da bi jih ta preučil. Sledila je serija opazovanj, večinoma zelo krutih, ki so se zaključila s ponosno razglasitvijo pred Akademijo znanosti v Parizu – o procesu, ki bo, kot je menil Pasteur, nezmotljivo preprečil, da bi se steklina razvila pri osebah, ki so bile tako nesrečne, da so jih ugriznile stekle živali. Datum tega sporočila (26. oktober 1885) se je po navdušenem hvalospevu predsednika Akademije M. Bouleya ‘zapisal v zgodovino medicine in v slavo francoske znanosti’. Ta dan pa si je treba zapomniti tudi po slovesnem ustoličenju sistematične nestrpnosti – ta je antiteza vsega, kar zagovarja znanost – ki se je ob fetišističnem občudovanju pasteurjanske ortodoksije, žal, nadaljevala.

Na ta znameniti dan so nestrpnost ponesli tako daleč, da so odrekli besedo M. Jules Guerinu, dr. Colinu in drugim, ki so si drznili nameniti kakršno koli kritiko Pasteurjevim sklepom. Veliki mož je govoril. Drznil si je razglasiti nezmotljivost – ‘Svojo metodo naznanjam za popolno.’ Od drugih se je zahtevalo, da mu smejo priti nasproti s hvalo ali pa naj ostanejo tiho. Toda koliko je bilo vsega, kar je bilo kritike potrebno! Že sam inokulacijski test za dokazovanje norosti je bil precej negotov. Test, ki ga je Pasteur predstavil, je vključeval odvzem določene materije osumljene živali – sline, krvi, delcev možganov ali hrbtenjače, običajno cerebralno-spinalne tekočine –, kar so nato vbrizgali v živega zajca.

Očitna zdrava pamet pove, poleg Bechampove razsvetljujoče razlage (5), da bo materija enega bitja, če jo vbrizgamo v drugo bitje, najbrž povzročila škodo. Vulpian, francoski zdravnik in fiziolog ter podpornik Pasteurja, je odkril, da je slina zdravih ljudi ubila zajce enako hitro kot slina otroka, ki je umrl za hidrofobijo.

Stanje zajca po inokulaciji ne dokazuje ničesar razen moči ali šibkosti glede njegove zmožnosti odpora; in vendar so paralizo zadnjega dele zajčjega telesa naredili za test preverjanja stekline psa, katerega materijo so vbrizgali zajcu. Res je, da danes velja, da imajo stekli psi v svojih živčnih celicah ali njihovih podaljških telesca negri, ki naj po zatrjevanju ne bi bila povzročilni, pač pa diagnostični element, toda če pomislimo na nasprotja in storjene napake v zvezi z bakterijami in boleznimi, lahko podvomimo tudi o diagnozi, ki je odvisna od telesc negri, posebej zato, ker ni dokazano, da so ta pri vseh drugih boleznih vedno odsotna.

Toliko o testu. Glede profilakse pa – poglejmo, kakšne spremembe vse je Pasteur izvedel na svoji medicinski mojstrovini od vsega začetka!

Leta 1884 je na Medicinskem kongresu v Köbenhavnu razglasil, da je z oslabitvijo virusa, ki ga je dobil od (domnevno norih) psov, s prehodom tega virusa prek opic in vnovičnim ojačenjem virusa na zajcih, dobil nekaj zaščitnega za pse, kar bo s sveta izkoreninilo steklino. Če pomislimo, da ni bilo tedaj (niti ni zdaj) nič znanega o vzrokih stekline, kadar jo razumemo kot specifično bolezen, kar je po Pasteurjevem mnenju tudi bila, je takšno bahanje o »zdravilu-ki-pozdravi-vse« vsekakor lepa šarlatanska začimba.

Toda Pasteur je moral priznati, da mu ni uspelo narediti ‘odpornih’ več kot 15 ali 16 od 20 psov. Nato je opustil opice kot prehodne agente, ki jih je izvorno izbral, kot je rekel, zaradi fizične podobnosti s človekom. V letaku Vincenta Richardsa Hydrophobia and Pasteur se avtor sprašuje: »Je rezultat, da je 15 ali 16 od 20 psov ostalo neprizadetih, kakršno koli jamstvo za predpostavko, da je metoda, ki jo je uporabil Pasteur, zaščitna?« (6)

Nato je Pasteur 26. oktobra 1885 opisal svojo kasnejšo metodo zdravljenja, pri kateri je vzel hrbtenjače zajcev, v katere je pred tem vbrizgal virus, jih hranil različna časovna obdobja, jih nato premečkal, vsako z dvakratno količino sterilizirane juhe; nato pa je, začenši z najšibkejšim, vse to deset dni zapored vbrizgaval bolnikom. Zmagoslavno je pokazal na uspeli primer malega alzaškega dečka po imenu Joseph Meister, ki ga je 4. julija 1885 grdo pogrizel pes in so ga dva dni kasneje k Pasteurju pripeljali na zdravljenje.

Louis Pasteur ljudem vbrizgava svoje cepivo proti steklini

Poglejmo podrobneje ta ključni primer, na podlagi katerega je Pasteur slavnostno razglašal svoj uspeh. Najhujše od več resnih ugrizov so še isti dan razkužili s karbolno kislino. Ob osmih zvečer na 6. julija je Pasteur s Pravazovo brizgo inokuliral fanta z nekaj kapljami hrbtenjačne juhe, odvzete ubogim zajcem, ki so umrli za paralizo, povzročeno z vbrizgavanjem materije v možgane. Dejansko je operacijo verjetno izvedel dr. Grancher, ki je bil ob priložnosti prisoten. Prihodnjih deset dni so Josepha Meistra redno inokulirali, tako da je skupaj prejel kak ducat injekcij s hrbtenjačno juho. Ob razpravljanju o tem primeru se moramo vsekakor vprašati, kakšne dokaze je Pasteur imel o norosti psa ali o verjetnosti hidrofobije, ki naj bi prizadela žrtev?

Na steklost živali so sklepali po njeni divjosti in po tem, da je posmrtni pregled odkril ‘seno, slamo in koščke lesa’ v pasjem želodcu. (7) Zdi se, da bi prisotnost slednjega s precej večjo verjetnostjo lahko nakazovala, da je bil pes neznansko lačen, verjetno izstradan, torej v stanju, ki bi sam po sebi lahko sprožil divje obnašanje. Glede dečka pa sta glede na prejeto število in resnost ugrizov zdravnika Vulpian in Grancher, ki so ju poklicali, menila, da je bil neizogibno izpostavljen hidrofobiji.

Zakaj? Kot smo videli, ni bilo nobenega dejanskega dokaza, da je imel pes, ki je dečka napadel, steklino. Ko smo ravno pri argumentih o tem, da je bila žival nora, je treba spomniti, da so dečkove rane že prej razkužili. Čeprav se mnenja glede razkuževanja razhajajo, je bilo veliko avtoritet močno na strani razkuževanja; tu lahko omenimo Youattovo razkuževanje štiristo in več oseb, Youatto pa je takšen postopek petkrat izvedel tudi na sebi, ne da bi se razvila steklina v enem samem primeru.(8) Dr. Cunningham iz Chicaga je poročal o razkuževanju pri 120 osebah na leto, pri čemer je bila smrtnost okoli tri osebe. Sam Pasteur je nekoč pisal zdravniku v bližini Pariza in dejal: »Gospod, razkuževanje, ki ste ga izvedli, bi vas moralo popolnoma pomiriti glede posledic ugriza. Ne poskušajte nobene druge terapije: bilo bi neuporabno.« (9)

Razkuževanju navkljub – verjetnost pojava hidrofobije pri osebi, ki jo je ugriznil tako imenovani resnično nori pes, je veljala za majhno; poleg tega je bilo znano, da se inkubacija lahko razvleče na dvanajst mesecev, pogosto celo na dve leti ali več, in pri Josephu Maistru ta nevarnost očitno še ni minila, ko si je po nekaj več kot treh mesecih Pasteur fanta dovolil razglasiti za tistega, ki je po zaslugi njegove injekcije iz hrbtenjačne juhe za las ušel smrti. In končno, drugi ljudje, vključno z lastnikom psa Maxom Voneom, ki ga je ta pes ugriznil na isti dan kot Maistra, niso bili nikoli deležni razkuževanja ali Pasteurjeve terapije, pa so dalje zdravi živeli.

Vidimo torej, da o prvem, precej napihnjenem primeru pasteurjanskega uspeha, ni kaj reči, ko ga pozorneje preučimo. Kvečjemu je mogoče reči to, da jo Joseph Meister, kolikor je znanega iz zgodovine, ni odnesel ne bolje ne slabše od mnogih drugih, ki so šli skozi Pasteurjevo zdravljenje.

Vsi pravzaprav niso bili te sreče kot mladi Joseph. Še en otrok, Mathieu Vidau, ki ga je Pasteur inokuliral in domnevno ozdravil, je sedem mesecev po zdravljenju umrl. (10)

Da bi opravičili smrt še enega otroka po imenu Louise Pelletier, so neuspeh pripisali temu, da so bili ugrizi na glavi, in predolgemu času, ki na bi pretekel med ugrizi in začetkom inokulacij; pa vendar je Pasteur pred tem zatrjeval, da bi bilo zdravljenje uspešno, če bi se pričelo kadarkoli pred nastopom hidrofobije, tudi če bi bilo to leto kasneje ali več.

Zdi se, da nasprotja niso štela, kadar so potrebovali izgovore; Američan dr. Dulles iz Philadelphije je dejal, da če bi Pasteurjeve izjave postavili eno drugi ob bok, bi sprejetje skoraj katere koli od teh izjav zahtevalo popolno zanikanje vseh drugih!

Dr. Charles Bell Taylor je v časopisu National Review julija 1890 nanizal seznam primerov Pasteurjevih pacientov, ki so umrli, medtem ko so psi, ki so te paciente ugriznili, ostali zdravi.

Opazen neuspeli primer je primer francoskega poštarja po imenu Pierre Rascol, ki ga je hkrati s še enim moškim napadel domnevno nori pes. Pes ga ni zares pogrizel, saj zobje niso predrli oblačil, medtem ko je njegov kolega dobil resne ugrize. Slednji je odklonil obisk Pasteurjevega inštituta in ostal zdrav, nesrečnega Rascola pa so poštne oblasti prisilile, da je zdravljenje sprejel; uklonil se je in se zdravil med 9. in 14. marcem. Nato so 12. aprila nastopili resni simptomi, z bolečinami na mestu inokulacije – ne na mestih ugriza, kajti spomnimo se, ugrizov nikoli ni bilo. 14. aprila je Rascol umrl zaradi paralitične hidrofobije, nove bolezni, ki jo je na svet prinesel Pasteur. (11)

O tem malem čudežu se je profesor Michael Peter pritoževal: »Pasteur ne ozdravi hidrofobije: on jo povzroči!«

Že za časa Pasteurja so obstajali številni neverniki v njegove metode. Nanje je dr. G. H. Brandt, očitno iskreni vernik v Pasteurjeve besede in dela, 15. maja 1886 v časopisu London Lancet naslovil naslednje opozorilo: »Nevernikom g. Pasteur sporoča: ‘Počakajte! Čas bo razkril mnoga dejstva, skrita v tem vprašanju, in le z nadaljnjimi izkušnjami in nenehnim opazovanjem, ki se izvaja precejšen čas in na stotnijah primerov, bomo lahko prišli do pozitivnih in dokončnih rezultatov’.«

Mnoga leta so pretekla od zapisa teh besed in zdaj smo se znašli v položaju, da preučimo izkušnje in opazovanja, glede katerih so zgodnejšim kritikom svetovali potrpežljivost. Trditve o Pasteurjevem uspehu so zasnovane na zagotovilih, da je stopnjo smrtnosti za hidrofobijo znižal s 16 odstotkov na en odstotek. Toda polkovnik Tillard je v letaku z naslovom Pasteur in steklina (12) pokazal, da je teorija o 16-odstotni smrtnosti pred dobo Pasteurja smešno napačna. Povprečno letno število smrtnih primerov v Franciji tedaj namreč ni presegalo 30 oseb, kar pomeni, da bi moralo biti število pogrizenih, glede na 16-odstotno oceno, manjše od 200; toda Pasteur je imel leta 1887, v nasprotju s temi podatki, 1.778 pacientov (2), kar je pomenilo, da bi moralo po njegovih izračunih umreti prek 250 oseb, ki ne bi prišle k njemu.

To meji na absurd, če poznamo še podatek, da je bilo najvišje kdaj koli zabeleženo število smrti na leto 66!

Če se iz Francije ozremo v druge države, ugotovimo, da je Zürich, na primer, beležil 233 oseb, ki so jih ugriznile stekle živali, in to v časovnem obdobju 42 let: »Le štirje so umrli, dva od teh pa sta dobila ugrize na predelih, kjer preprečevalni ukrepi niso bili mogoči.« (14) Dalje: »Wendt iz mesta Breslau je med letoma 1810 in 1823 zdravil 106 oseb, ki so jih ugriznile nore živali. Dve osebi od vseh sta umrli«. (15) Med epidemijo stekline leta 1824 v Stockholmu se je 106 pogrizenih oseb zglasilo v kraljevi bolnišnici, od katerih je le ena oseba dobila hidrofobijo. (16) Našteli bi lahko še mnogo primerov; na primer terapijo s smodnikom, ki so jo nekoč izvajali na Haitiju, kjer je bila hidrofobija tako rekoč neznana, čeprav so bili ugrizi psov običajen pojav. (17)

Takšni rezultati v dobi pred-pasteurjanskega zdravljenja prekašajo tudi najboljše Pasteurjeve hvalospeve in zmotijo resnico o upadu smrtnosti s 16 odstotkov na en odstotek.

Tudi če bi se slednje izkazalo za točno, bi do tega prišlo zgolj zaradi enormne multiplikacije števila primerov, torej zaradi metode manipulacije, ki jo redno zasledimo v statistiki, o kateri pa je dr. Boucher iz Pariza nakazal, (18) da ne prepreči naraščanja števila smrti zaradi hidrofobije, tudi ko delež upada!

Glede povečanja pa so dejstva boleča; pred Pasteurjevim zdravljenjem je bilo V Franciji povprečje smrtnih primerov na leto zaradi hidrofobije 30; po uvedbi njegovega zdravljenja je povprečje naraslo na 45 primerov na leto.

Pokojni profesor Carlo Ruata je podal letno povprečje smrtnosti zaradi hidrofobije v Italiji v obsegu 65 primerov pred Pasteurjevim zdravljenjem, in se pritožil o njegovem povečanju na 85 primerov, ko so vzpostavili devet antirabičnih inštitutov. Ni se torej mogoče čuditi kritiki, ki jo je objavil v Corriere della Sera: »Številna ‘ozdravljenja’, s katerimi se hvalijo v naših devetih antirabičnih inštitutih (v Italiji) so ozdravljenja tistih pogrizenih oseb, pri katerih se steklina ne bi nikoli razvila, tudi če ne bi bili podvrženi antirabični inokulaciji; majhen primer neuspehov pa predstavlja natančno število tistih, pri katerih se je steklina prijela in ki po inokulaciji umrejo, kot bi umrli tudi brez nje. To je najmilejša ocena, ki jo je mogoče podati o delu devetih antirabičnih inštitutov, čeprav se ne bi bilo neumestno vprašati tudi to, ali nekaterih inokuliranih oseb ni ubila inokulacija sama.«

Kot komentar k temu lahko dodamo, da je Nacionalno anti-vivisekcijsko združenje pripravilo seznam 1.220 smrtnih primerov, do katerih je prišlo po pasteurjanskem zdravljenju med letoma 1885 in 1901, in da je Britanska zveza za prepoved vivisekcije izdelala nadaljnji seznam, na katerem je že skoraj 2.000 primerov, prav vse primere smrti po zdravljenju pa so zabeležili po uradnem povratku iz Pasteurjevih inštitutov.

Glede statističnih podatkov iz omenjenih inštitutov bomo citirali povzetek dr. Georgea Wilsona v memorandumu Reservation Memorandum of the Royal Commission on Vivisection: »Pasteur je pozorno pregledoval svoje statistike po kakšnem neugodnem smrtnem primeru, do katerega je prišlo med zdravljenjem ali takoj po njem, pri čemer je odločil, da je treba iz statističnih podatkov izključiti vse smrti, do katerih je prišlo med samim zdravljenjem ali v petnajstih dneh od zadnjega vbrizganja.« To se sklada z nadvse neobičajnim pravilom, da se delež smrti v vseh Pasteurjevih inštitutih izide pri zelo nizki številki. Zato v Poročilu Kasaulijevega inštituta za leto 1919 major Harvey takole začne svoj komentar letne statistike: ‘V tem letu se je zdravilo 2.073 oseb, ki so jih ugriznile ali polizale stekle ali sumljive stekle živali,« … kar kaže, da je delež neuspeha 0,19. Ta delež major Harvey razloži z besedami: ‘Bilo je 26 smrti zaradi hidrofobije. Od teh jih je 14 umrlo med zdravljenjem, osem v 15 dneh po koncu zdravljenja, štiri pa kasneje kot 15 dni po koncu zdravljenja. Samo zadnje štiri so po Pasteurjevi definiciji neuspeha uradno štete kot neuspeh, in na podlagi te številke se izračunava delež neuspeha’.«

Tovrstno pregledovanje statistik preprečuje, da bi bila smrt pokojnega grškega kralja Aleksandra prav tako na seznamu pasteurjanskih neuspehov.

Po tem, ko je kralja ugriznila opica, so razglasili, da je bil pridobljen strokovni nasvet iz Pariza. Če bi bil kraj vse to preživel, bi brez dvoma zmagoslavno razglašali, da so ga rešile pasteurjanske metode. A ker je bilo kralju namesto tega čedalje slabše, so se v času zdravljenja večinoma držali diskretne molčečnosti. Kljub temu v biltenu, ki ga je izdala grška diplomatska legacija v Londonu, in iz poročanja časnika Daily Mail izvemo resnico: »Atene, sobota. Kralj je preživel kritično noč. Njegova telesna temperatura je dosegla 40,8 stopinj Celzija, ob hudem drgetanju in zdrsu v enoinpolurni delirij. To jutro so ga znova cepili. Njegovo srce je bilo oslabelo. Njegovo dihanje je bilo nepravilno. (19)

Ker je kralj umrl med zdravljenjem, je bilo treba za smrt očitno kriviti opico in ne cepljenja, poleg tega pa njegove smrti ne bi smeli šteti niti za neuspeh pasteurjanskega zdravljenja.

Še en nedavni primer je tak, ki ga ni mogoče izključiti iz te kategorije. Daily Mail je 14. januarja 1921 poročal: »Včeraj so v Parizu razkrili redek primer hidrofobije, ko je gdč. Gisseler, Nizozemka, umrla za posledicami ugriza steklega psa, do katerega je prišlo pred osmimi meseci. Po ugrizu so gdč. Gisseler nemudoma zdravili v Pasteurjevem inštitutu in vsega skupaj je prejela 25 injekcij seruma.«

Nato sledi izgovor, da so ‘takšni primeri smrti po zdravljenju ekstremno redki’; takšna napoved pa izgubi svojo moč, če pomislimo, da je mnogo primerov, kakršen je bil tudi primer pokojnega grškega kralja, izključenih s pomočjo arbitrarno določene meje, do katere bi se še lahko šteli kot neuspeh.

Poleg tako imenovanih ‘nezgod’ pri zdravljenju in smrti po zdravljenju (zaradi kateregakoli razloga že), je dodaten argument, ki govori proti Pasteurjevi metodi, ta, da je ustvarila novo bolezen – paralitično hidrofobijo, popolnoma drugačno od mnogih oblik psevdo-stekline. Ta nova bolezen se je pogosto napačno pripisovala drugim vzrokom – sifilisu, alkoholizmu, celo gripi – ali pa se je v drugih primerih celo povsem prikrila, razkriva poročilo z naslovom Paralysis of Anti-Rabies Treatment, katerega avtor je dr. P. Remlinger, direktor Pasteurjevega inštituta v Maroku. Poročilo je napisal za Mednarodno konferenco, ki je potekala na Pasteurjevem inštitutu v Parizu aprila 1927. (20) Takole piše: »Osupnila so nas razhajanja med številom opazovanj, ki so jih objavili direktorji inštitutov, in številom primerov, za katere so ustno potrdili, da so se zgodili. Tovrstni dogodki so se običajno zadržali kot skrivnost, kot da mečejo odsev na pasteurjansko metodo ali na zdravnika, ki jo je uporabil. Takšna politika se nam je zdela nerodna in v nasprotju z znanstvenim.« In še (str. 85): »Prišli smo do zaključka, da nekateri inštituti skrivajo svoje primere. Ob več priložnostih smo v medicinski literaturi odkrili opazovanja, povezana s paralizo pri zdravljenju, nato pa v poročilih in statistikah teh inštitutov nismo mogli najti nikakršnih omemb teh nesrečnih primerov.«

Precej pred tem, 1. Januarja 1920, je pasteurjanske statistike v časopisu The Times kritiziral nihče drug kot največja avtoriteta, eminentni statistik profesor Karl Pearson, znan kot Galtonov profesor evgenike in direktor laboratorija za nacionalno evgeniko na Londonski univerzi. Dvomil je v Pasteurjevo hvalisanje o ‘premoči nad hidrofobijo’ in napisal: »Celoviti statistični podatki Pasteurjevega zdravljenja za Evropo in Azijo niso dostopni. Iz objavljenih podatkov ni mogoča nobena preudarna statistična ocena. Če vlada Indije razpolaga z informacijami o tem, zakaj jih zadržuje? Če z njimi ne razpolaga, zakaj jih ne pridobi in objavi? Ali obstaja kakšen razlog za nezadovoljstvo z dobljenimi rezultati, je prišlo do kakšnih sprememb zdravljenja na podlagi takšnega nezadovoljstva z dobljenimi rezultati, in ali je prišlo do kakšnih sprememb zdravljenja na podlagi takšnega nezadovoljstva ali zaradi kakršnega koli drugega razloga? Odgovore na takšna vprašanja bi bilo treba zahtevati v parlamentu. Nobene vlade ni mogoče kriviti, ker je sprejela smer, ki so ji jo priporočili znanstveni svetovalci. Toda vlada greši ne le proti znanosti in človeštvu, pač pa tudi proti vsemu svetu, če ne zagotovi materialov, ki jih mora posedovati za vrednotenje uspeha ali neuspeha svojih naporov. Na podlagi trenutnega znanja, ki ga imamo, si drznem zatrditi, da še ni modro govoriti o ‘premoči nad hidrofobijo’.«

To je komentar strokovnjaka statistike, ki po vseh teh letih odgovarja na Pasteurjevo zahtevo, da je treba z razsodbo počakati na čas in izkušnje. Celo informacije, dostopne iz Pasteurjevih inštitutov, so za vernike v Pasteurjevo zdravljenje komajda lahko spodbudne. Če se na primer ozremo v poročila Pasteurjevega inštituta v mestu Kasauli v Indiji, najdemo strm porast števila primerov, od desetih smrti zaradi hidrofobije v letu 1900 na 72 smrti v letu 1915. Temu ob bok bi težko postavili vzporedno naraščanje števila primerov, kajti mnogih primerov ni mogoče opisati kot pristnih; v letnem poročilu Seixteenth Annual Report (21) so namreč odkrito priznali, da mnogi Evropejci niso bili izpostavljeni nikakršnemu tveganju.

Temu je mogoče povsem verjeti, če se le spomnimo primera Lorda in Lady Minto, ki sta prestala serijo inokulacij samo zato, ker je njunega pasjega ljubljenčka ugriznil nek drug pes, ki naj bi bil domnevno nor! Velik delež Indijcev prav tako ne tvega ničesar, razen tveganja samega zdravljenja, kajti pacienti sodeč po tem poročilu sploh niso bili vsi pogrizeni, ampak nekateri le ‘opraskani’ ali ‘polizani’, ter ne nujno s strani stekle živali, pač pa morda le s strani ‘sumljive’ živali. Še več, te živali so vključevale tudi človeška bitja, krave, teleta, pujse, srne, osle, slone in mnoge druge vrste! Med letoma 1912 in 1916 je bilo 114 pacientov, ki so jih ugriznili konji, in 80, ki so bili žrtve človeškega ugriza! Vidimo torej, da v znatnem številu tako imenovanih ‘ozdravljenih’ primerov ni bilo nobene nevarnosti, da bi bil pacient izpostavljen dejanskemu ugrizu norega psa.

V zanimivem navedku omenjeno poročilo (22) priporoča »uporabo atropina (23) v primerih, kjer so se pojavili simptomi stekline.« In nadaljuje: »Uporabo tega zdravila je priporočal major F. Norman White, ki se mu ob tem zahvaljujemo. Njegov učinek je, da krč grla popusti, če pa ga dajemo v ustreznih intervalih, je ta zelo stresen simptom mogoče povsem odpraviti, tako da pacient zmore jesti in piti. Poleg tega dobrodejnega učinka je v ozadju vedno tudi upanje, da bi uspelo krč grla (ki napoveduje skorajšnjo smrt) obvladovati, dokler se ne prične faza okrevanja … Očitno je največ upanja za nezdravljene primere, kjer je inkubacijska doba seveda dolga …«

Soočamo se torej s tem, kako pasteurjanski delavci sami priznavajo možnost ozdravljenja, ki nima nobene povezave s Pasteurjem, in dalje, da se po njihovem lastnem priznanju, to precej verjetno bolj izplača, kot če bi dodali še Pasteurjevo terapijo.

Hidrofobija torej nikoli ni bila bolezen brez zdravila, tudi ko so nastopili krči. Pilokarpin, zdravilo, ki spodbudi obilno potenje, je bilo znano po tem, da je ozdravilo bolezni; po podobnem principu se je napada ozdravil tudi dr. Buisson iz Pariza, avtor razprave o steklini, Hydrophobia, Preventive and Curative Measures, in sicer tako, da je uporabil parno kopel in uvedel lasten zdravilni sistem, ki ga je poimenoval po sebi in je bil zelo uspešen. (24)

Nadvse omembe vredno je, in to je najmanj, kar lahko rečemo, da so delujoče zdravilne ukrepe spregledali in jih odrinili ob stran v zameno za metodo preprečevanja bolezni, ki ne more pokazati niti enega oprijemljivega dokaza, da je kdaj koli koga rešila, med tem ko po drugi strani, kot smo videli, obstajajo neizpodbitni dokazi, da je ustvarila novo bolezen, t.i. paralitično hidrofobijo.

Za takšne razmere mora obstajati kakšna razlaga in morda jo je nevede ponudil Indijski časopis The Pioneer 12. marca 1919: »Centralni raziskovalni inštitut (25) v mestu Kasauli je svojo proizvodnjo cepiv razvil do skoraj neverjetnih razsežnosti. Letno povprečje je bilo pred vojno 18.500 kubičnih centimetrov, med vojno pa je številka narasla na več kot 2,5 milijona kubičnih centimetrov in zajema tudi cepiva proti tifusu, koleri, pljučnici in gripi. Zgolj z vidika denarnega pritoka, so bila Kasaulijeva cepiva v času vojne vredna okoli pol milijona funtov sterlingov.«

Pasteurjeve inokulacije proti hidrofobiji predstavljajo del ogromnega sistema, ki proizvaja denar in katerega upravičenci nimajo nobene želje, da bi bil kateri koli izdelek deležen diskreditacij. Kasaulijevi donosi so le delček vseh dobičkov, ki nastajajo v Evropi, Aziji in Ameriki.

Pred nekaj leti nam je profesor Ray Lankester povedal, da je Listerjev inštitut v Londonu ustvaril 15.800 funtov na leto od prodaje cepiv in serumov – vsoto, za katero je verjetno, da se je bistveno povečala.

Ugotavljamo lahko, da si je komercializem podredil znanost. Če ne bi obstajale denarne prednosti, se zdi le malo verjetno, da bi hrbtenjačne jušne emulzije ne končale prav tam, kjer je končal starejši, manj škodljiv pripravek – ‘dlaka psa, ki te je ugriznil’!

Od najstarejših analov zgodovine dalje se zdi, da je prevladovala obsedenost s ‘strašljivimi’ medicinskimi pripravki; toda celo čarovniški kotel ni nikdar dosegel ravni toksičnih zvarkov, ki si jih je domislil Pasteur, in prav to se je – žal – dejansko pokazalo kot ‘nova doba medicine’.

Živimo v dobi vbrizgavanja materije v kri, ta materija pa ima različne stopnje škodljivosti. Živimo v dobi, v kateri je eksperimentiranje z živalmi enormno poraslo in vodilo k eksperimentom na človeških bitjih. Lahkoverni in neinformirani pa so povsod okoli nas prepuščeni na milost ali nemilost injekcijske igle – vse to zaradi nepotešene lakote farmacevtskih korporacij za dobičkom in zaradi dominacije zdravstvene ‘industrije’!

Prevod © Zavod Naravna imunost, oktober 2017
Dostop do originalnega vira:
http://www.mnwelldir.org/docs/history/biographies/Bechamp-or-Pasteur.pdf

Reference:
(1) Études sur la Rage, Dr. Lutaud, str.262.
(2) ibid, str.269.
(3) T. Holmes in J. Hulke, str.329 (opomba).
(4) Glej tudi članek Rabies and Hydrophobia, L. Loat, v Bombay Humanitarian, april 1920.
(5) Les Microzymas, str. 690.
(6) Letak, objavil Thacker, Spink & Co., Calcutta (1886).
(7) The Life of Pasteur, René Vallery-Radot, str.414.
(8) Referenca v Rabies and Hydrophobia, Thomas M. Dolan.
(9) Études sur la Rage, dr. Lutaud, str.23.
(10) Études sur la Rage, dr. Lutaud, str.245-6 in nadaljevanje.
(11) ibid, dr. Lutaud, str.277-8. Za podoben primer Francoza po imenu Née glej isto delo, str.345.
(12) Pasteur and Rabies, izdal British Union for the Abolition of Vivisection, London.
(13) To število ponuja članek o hidrofobiji v Allbutt’s System of Medicine, prof. G. Sims Woodhead.
(14) Rabies and Hydrophobia, Thomas M. Dolan, str.155.
(15) ibid, str.155–56.
(16) ibid, str.156.
(17) Rabies and Hydrophobia, Thomas M. Dolan, str.188–89.
(18) Anti-Rabic Inoculations: Their Deadly Effects, dr. H. Boucher. Izdala The Animal Defence and Anti-Vivisection Society, London.
(19) Daily Mail, 18. oktober 1920.
(20) Publikacije League of Nations. 111. Health. 1927. 111. 14.
(21) str.21.
(22) str.35.
(23) »Ugotovili smo, da 1/100 zrnca sulfata, vbrizgana pod kožo vsake štiri uri, običajno učinkovito odpravi krč.” Kasauli 16th Annual Report, str.36.
(24) Za primere ozdravljenja glej On Rabies and Hydrophobia, Surgeon-General Thornton.
(25) Ločen inštitut od Pasteurjevega inštituta.

Zgodovinsko odkritje virusa stekline

Patolog Adelchi Negri je na prelomu v 20. stoletje opazoval krvna telesca pri zajcih in psih in leta 1903 predstavil svoje zaključke. Mislil je, da je odkril zametke parazitskih organizmov. Kasneje istega leta so Paul Remlinger in Rafiat-Bey Frasheri ter posebej Alfonso di Vestea to teorijo ovrgli in steklino povezali z virusom. Krvna telesca, odkrita v določenih živčnih celicah, v katerih so prepoznali prisotnost virusa stekline, so poimenovali Negrijeva telesca in dolgo so bila diagnostična metoda za odkrivanje stekline.

Ta odkritja sodobna teorija mikrobov danes razume kot potrditev Pasteurjeve teorije in pravilnost njegove metoda. Skozi ta pogled so virusi razumljeni kot »napadalni« bolezenski agenti, ki »odvrtijo« svoj – v primeru stekline smrtonosni – program. Toda obstajajo še druge teorije. Virusi, kot danes vemo, niso živa snov; morda so le ostanki usmerjenih presnovnih procesov v celicah in ne nekaj, kar bi napadali s cepivi oz. »izkoreninjali.« O tem piše članek Zakaj zbolimo.

Slovenija uradno stekline prosta, cepiv proti steklini ne

Spletna stran Nacionalnega inštituta za javno zdravje nas informira, da je bila urbana steklina v Sloveniji izkoreninjena zaradi obveznega cepljenja, da so bili do leta 1950 smrtni primeri med ljudmi še prisotni in da so leta 2013 odkrili zadnji primer stekline pri živalih (čeprav so nato leta 2014 odkrili steklino pri kuni, ki jo je povzročil cepilni sev v vabi za cepljenje lisic). Od leta 2016 je Slovenija razglašena za stekline prosto državo, vendar se ukrepi s cepivi dalje rutinsko izvajajo pri živalih, saj naj bi obstajala stalna nevarnost vnosa stekline z drugih območij. Ljudje so se pri nas dolžni izpostaviti obveznemu cepljenju z več odmerki po ugrizih živali, glede na tveganje, ki ga oceni zdravstvena stroka, h kateri se je ta človek obrnil po pomoč.

Uradno velja, navaja isti vir, da se steklina »praktično vedno konča s smrtjo. V vsej zgodovini spremljanja bolezni je opisanih samo nekaj primerov, da so bolniki preživeli. Za zdravljenje stekline ni zdravila, zato so vsa prizadevanja usmerjena v preprečevanje.«

Uradni viri ne razkrivajo, da je tudi cepivo lahko zelo problematično in škodljivo za nekatere ljudi. V Sloveniji sodišča obravnavajo maratonski primer nevrološko poškodovane Melanie po obveznem cepljenju proti steklini, ki mu je bila kot triletna deklica podvržena leta 1997.

V Sloveniji so bili primeri stekline med ljudmi do leta 1950, pri živalih pa je bil zadnji primer leta 2013. 2014 so nato odkrili steklino pri kuni, ki jo je povzročil cepilni sev v vabi za cepljenje lisic.

Po kopici nepojasnjenih simptomov in diagnoz, od porušenja imunskega sistema do miopatije in epilepsije, je zdravnica posumila, da bi utegnilo biti krivo cepljenje. Melanie od takrat zaradi porušenega imunskega sistema ni več takšna, kot je bila. Za vselej bo imela hude posledice, med njimi trajne nevrološke poškodbe. Na pravdnem oddelku ljubljanskega okrožnega sodišča so leta 2005 zavrnili odškodninski zahtevek prizadete družine proti državi, toda sodbo je pozneje razveljavilo višje sodišče in primer vrnilo v vnovično odločanje prvostopenjskemu sodišču. Drugo sojenje se je začelo leta 2007 in deset let kasneje še ni bilo končano. Sojenje so spremljali tudi mediji, članke iz kasnejšega obdobja tega sojenja pa si lahko preberete med drugim na teh povezavah:

Homeopatsko zdravljenje stekline

Avstralska aktivistka navaja nekatere podrobnosti o Pasteurjevi zgodbi glede stekline in jo primerja s povsem drugačno, homeopatsko izkušnjo zdravljenja stekline.

Zgodba o Josephu Meistru, ki ga je mati peljala k Pasteurju, ker je slišala, da ima ta zdravilo proti steklini, je postala pravi mit, pravi Lydallova in razlaga, da šolarje vse od tedaj učijo, da je to dokaz za učinkovitost cepiva proti steklini in da je cepivo od takrat rešilo stekline na tisoče ljudi. Toda, opozarja Lydallova in podkrepi z viri: »Šolarjev ne učijo, da so homeopati po vsem svetu že 52 let prej uspešno zdravili steklino pri ljudeh.« Umiranje zaradi stekline je dolgotrajna in boleča izkušnja, saj žrtev trpi neznosne bolečine in grozljivo duševno tesnobo, toda farmacevtska industrija ljudem preprečuje dostop do homeopatskih zdravil preprosto zato, ker bi to škodovalo njenim dobičkom, meni avtorica. »Cepivo sta z navdušujočim odobravanjem sprejela večji del medicinskega establišmenta in večina javnosti. Nikoli pa niso opravili nobenih študij, ki bi pokazale, ali cepivo deluje in kakšne stranske učinke povzroča.« … »Za farmacevtsko medicino je značilno, da bolezni, ki jih ne zna pozdraviti, označi za neozdravljive,« nadaljuje in pojasni, da pri steklini to ne velja. »Obstajajo sodobna in starodobna zdravila, ki lajšajo krče in rešijo obolele, ki bi sicer umrli zaradi zaprtja dihalnih poti, ne morejo pa ustaviti virusa pri prodiranju in uničevanju možganov. A homeopatija to zmore. Primarno homeopatsko zdravilo za steklino je lachesis. Narejeno je iz strupa smrtonosne kače, ki živi v Amazonskem pragozdu. … Drugo zdravilo za steklino je lyssin. Narejeno je s homeopatskim potenciranjem sline steklega psa. To zdravilo je iznašel dr. Hering, izdelal ga je dr. Swann, uporabili pa so ga prvič leta 1833, 52 let prej, preden je Louis Pasteur Josephu Maistru vbrizgal zajčjo hrbtenjačo. Slina, ko je enkrat potencirana, izgubi vsakršno toksičnost, česar za cepivo ni mogoče trditi.«

Pediater dr. Mendelsohn o cepivu proti steklini

Prof. Robert S. Mendelsohn, dr. med., univerzitetni profesor pediatrije, je že pokojni, nekdaj zelo znan ameriški pediater, ki je zdravil v 60. do 80. letih minulega stoletja (umrl je leta 1988). Je avtor odmevnih knjig Confession of a Medical Heretic (Priznanje medicinskega krivoverca) in How to Raise Your Child … In spite of Your Doctor (Kako negovati svojega otroka … vašemu zdravniku navkljub). V slednji je zavzel jasno stališče glede množičnega cepljenja, ki po njegovem mnenju ne odtehta povzročene škode zaradi cepiv. Za vsako cepivo je pretehtal dejanske bolezenske statistike in pokazal, zakaj je politika množičnega cepljenja sporna in v kakšni meri.

Dr. Mendelsohn takole razmišlja o cepivu proti steklini:

Redni bralci so seznanjeni z mojim brezpogojnim nasprotovanjem cepivu proti steklini. Kljub vsem grozljivim slikam, ki jih zdravniki prikazujejo o hidrofobičnih bolnikih in jih prikazujejo, kako jim iz ust mezijo pene, me je bistveno bolj strah dokumentiranih nevarnosti povzročene nevrološke škode in smrti po tem cepivu. Zdaj se je opoziciji pridružil tudi doktor Mississagua iz Ontaria v Kanadi.

Kot je 28. januarja 1988 poročal časopis Globe and Mail iz Toronta, je dr. Peter Cole, glavni državni funkcionar na zdravstvo, zavrnil podporo strožjim ukrepom proti napadalnim psom. Dotedanja zakonodaja mu je omogočala pravico, da lahko določi ali opusti 10-dnevno karanteno živali, ki so ugriznile človeka. Novi zakon zahteva, da mora vsak pes, ki ugrizne človeka, v 30-dnevno karanteno. Dr. Cole temu nasprotuje.

Dr.Cole nasprotuje tudi prisilnemu cepljenju proti steklini za udomačene pse in mačke. Pravi, da si sam ne bi niti prizadeval biti cepljen proti steklini, če bi ga ugriznil hišni ljubljenček, saj ni nobene povezave med steklino in nadzorom napadalnih psov.

Kot navaja dr. Cole, problem stekline v Ontariu ne obstaja: »Število psov in mačk, ki dobijo steklino, je zelo majhno, in že več kot 20 let pri nobenem človeku niso dokazali, da bi se jo nalezel, kaj šele, da bi zaradi nje umrl.«

Dr. Cole pravi, da ga ne bi skrbelo niti, če bi ga ugriznila domača žival in ne bi mogel prejeti cepiva proti steklini, pri čemer citira dejstva, da bolezen ne prehaja tako preprosto na ljudi kot verjamejo mnogi laiki in zdravniki. Navaja: »V 20 letih so steklino potrdili pri tisočih živalih. Stotine ljudi je bilo izpostavljenih ugrizom in vsi niso mogli prejeti cepiva. Toda nihče ni dobil stekline. To bi vam moralo nekaj povedati.«

Če se torej vam, vašim otrokom ali enemu od vaših prijateljev pripeti ugrizu domače živali, ni nobenega razloga,da bi se brezglavo zatekali k izjemno kontroverznemu cepivu proti steklini. – Tako je torej menil dr. Mendelsohn.

Več virov o steklini in posledicah cepljenja proti steklini najdete na teh povezavah:
http://www.whale.to/v/rabies.html
http://www.whale.to/vaccines/rabies1.html

Veterinarka Patricia Jordan o steklini

Na hude posledice cepiva proti steklini pri živalih in zastarelo cepilno politiko že dolga leta opozarjajo nekateri veterinarji. Med njimi je tudi ameriška veterinarka Patricia Jordan, ki je o tem napisala več člankov. Objavljamo njeno spletno stran: http://dr-jordan.com/downloads/
Nekateri njeni članki, knjiga:
Dr. Patricia Jordan: The Bigger Picture of the Vaccine Safety Question (razprava)
Intervju z dr. Patricio Jordan (pred izidom knjige)
Mark of the Beast: Hidden in Plain Sight (knjiga, 2009)