Zdravnik po meri družine

Starši najbolje poznamo svoje otroke, saj preživimo z njimi veliko časa. Vemo, kdaj je z njim vse v redu in kdaj njihovo počutje in vedenje nista običajna. Ko zbolijo, se nam razpre paleta znakov in simptomov, ki jih znamo ob dobrem opazovanju natančno opisati. Poznamo otrokove šibke točke in njegovo zgodovino bolezni, pa tudi težave, ki bi lahko izvirale iz zdravstvenih stanj drugih v družini ali okolju. Skrbni starši čutimo naravno potrebo, da se o otrokovih težavah posvetujemo: z najbližjimi, s strokovnjaki, ki jim zaupamo, in z drugimi, ki z nami delijo koristne informacije in izkušnje.

Vsak starš si želi najti zdravnika, ki mu zaupa in s katerim lahko deli poglede na zdravje in zdravljenje otroka. To ni nujno en sam strokovnjak.

Kako ravnamo, kadar otrok zboli, je odvisno od mnogo dejavnikov. Najprej, otroci so različni. Nekateri so zelo občutljivi, drugi laže prenašajo bolečino. Tudi starši smo različni. Skozi osebne izkušnje oblikujemo svoj odnos do bolezni in zdravja in izbiramo temu ustrezne metode zdravljenja. Nekateri starši si bolj zaupajo kot drugi, saj imajo morda bogate izkušnje z ravnanjem ob boleznih, drugi pa redke ali nobenih. Nekateri se lahko naslonijo na pomoč najbližjih, drugi nimajo veliko teh možnosti. Nekateri starši so izšolani s kakšnega področja zdravljenja ali imajo strokovnjake v družini, drugi že ob blagi bolezni iščejo pomoč zdravnika, da se počutijo varno, četudi obisk pri zdravniku morda ni nujen.

Težava nastane, ker nam zdravstveni sistemi ne omogočajo tega, kar si želimo, ali če so možnosti preširoke in nismo seznanjenji z njihovimi prednostmi in slabostmi. Vsak si želi najti zdravnika, ki mu lahko zaupa in s katerim lahko vsaj deloma deli poglede na zdravje in zdravljenje. V sodobnih zdravstvenih sistemih to ni nujno en sam strokovnjak. Starši se lahko obrnejo na otroškega zdravnika, lahko so napoteni do specialistov, lahko iščejo drugo mnenje, lahko poiščejo zdravnike komplementarne in alternativne medicine. V Sloveniji je pluralni sistem zdravstvene ponudbe še v povojih, saj ga za razliko od mnogih držav EU ovirajo zakonodajni problemi in skope možnosti kritja stroškov s strani zdravstvenih zavarovalnic.

Tako starši kot zdravniki se želijo izogniti situacijam, ko so pogledi na zdravje in zdravljenje otroka zelo drugačni ali celo nasprotujoči. Ni prijetno, kadar starši poročajo o frustracijah zaradi pomanjkanja posluha s strani otrokovega zdravnika (problem so lahko pomanjkanje časa za pogovor, pogostost predpisovanja zdravil, posebej antibiotikov, negativen odnos zdravnika do drugih vzporednih metod zdravljenja).

Dobro je, da odločitev o izbiri sprejmemo premišljeno in po pogovoru z želenim zdravnikom, še preden se kakršnokoli zdravljenje sploh prične. V mnogih okoljih je praksa (pri nas jo bomo morali starši šele uveljaviti), da zdravniku zastavimo naslednja vprašanja:

  • Koliko časa bo namenil pregledu, predvsem pri prvem obisku?
  • Kako dolge so čakalne dobe na pregled?
  • Kako in kam napoti otroka v urgentnih primerih?
  • Ali zdravnik izvaja obiske na domu, posvet po e-pošti, telefonu?
  • Kakšno težo daje osebnim opažanjem staršev? Jih beleži v karton?
  • Ali starše spodbuja, da tudi sami raziskujejo zdravstvene težave svojega otroka?
  • Je zaželeno, da starši zdravnika kdaj opremijo s kakšnim strokovnim virom?
  • Ali je zdravnik odprt do različnih metod zdravljenja?
  • Se smejo starši po strokovno mnenje odkrito obrniti tudi h komu od njegovih kolegov ali k drugi vrsti medicine, če menijo, da bi to otroku koristilo?
  • Kakšne so zdravnikove profesionalne izkušnje, dokazila o izobrazbi, licence, je član profesionalnih združenj?
  • Kakšni so načini zavarovanja, možnosti plačila in pogoji plačevanja, kadar pregleda ali zdravljenja ne krije zdravstvena zavarovalnica?

Običajna izbira otroškega zdravnika v Sloveniji je specialist pediater ali specialist družinske medicine. V evropskem prostoru, kjer nastaja odprt trg zdravstvenih storitev, obstaja hkrati v večjem ali manjšem sožitju več različnih medicinskih pristopov. Pristop konvencionalne (alopatske) medicine je praviloma najbolje podprt z zdravstvenim zavarovanjem. V razvitih zdravstvenih sistemih starši pogosto uporabljajo komplementarno medicino, kar se širi tudi v Sloveniji. V Avstriji, Švici, Nemčiji in drugod številni zdravniki te metode ponujajo hkrati. Izberejo jih pacienti neposredno ob obisku zdravnika.

Poti do imunosti v holistični in komplementarni medicini

Komplementarna, holistična ali integrativna medicina je paleta več različnih medicinskih pristopov, ki so manj uveljavljeni od konvencionalne medicine. Njihova skupna značilnost je, da imajo precej drugačen pogled na zdravje, zdravljenje in delovanje imunskega sistema kot konvencionalna medicina. Nekatere pristope zato predstavljamo.

Holistična pediatrija

Zdravniki holistične ali integrativne pediatrije imajo izobrazbo, licenco in naziv doktorja medicine. V številnih razvitih državah uspešno zdravijo otroke; v Sloveniji te možnosti še ni. Holistični pediatri največ pozornosti namenjajo preventivni skrbi za zdravje otrok. Farmacevtske antibiotike predpisujejo redko – najprej poskusijo okužbo zdraviti drugače, iz nabora »naravnih« antibiotikov. Tak pristop nekaterim ustreza zato, ker gre za kombinacijo  Zahodne medicine in drugih medicinskih pristopov (specialnosti holističnih pediatrov so npr. tudi klinična nutricionistika, naturopatija, homeopatija, akupunktura za otroke, masaža, zeliščne terapije, aromaterapije, osteopatija in drugo).

Tam, kjer so holistični pediatri uveljavljena praksa, predvsem v Zahodni Evropi in ZDA (v zasebnih praksah ali lahko tudi kot del kliničnih centrov), starši kot prednost izpostavljajo predvsem dvoje: več časa za pogovor o otroku in izbiro metode zdravljena. Zdravnik ne pričakuje, da bodo starši ravnali po njegovih enoznačnih navodilih, zaradi česar pritiski ali taktike zastraševanja, ko starši niso navdušeni nad zdravili ali ukrepi, niso potrebne.

Cilji holističnega pediatra so okrepiti otrokovo naravno imunost, zdraviti brez stranskih učinkov in podpirati starše, da postanejo prvi ponudniki zdravstvene nege svojim otrokom.

Glede cepljenja holistični pediatri običajno podpirajo sprejemanje informirane odločitve staršev (kar lahko v praksi pomeni spremenjene urnike cepljenja, staršem pa omogoča tudi odkrit pogovor in izražanje dvomov v zvezi z uporabo določenih cepiv ali snovi v cepivih).

Kdo izbere holistično pediatrijo? Starši, ki iščejo bolj naravne pristope k zdravljenju. Morda so jih uporabljali že prej, preden so dobili otroke. Morda so imeli slabe izkušnje s konvencionalno medicino ali ta za njihove zdravstvene težave nima ustrezne rešitve. Prakse zdravljenja, ki jih opravljajo licencirani doktorji medicine, torej tudi holistični pediatri, zavarovalnice v številnih razvitih državah krijejo v okviru zdravstvenega zavarovanja.

Lawrence D. Rosen, dr. med., holistični pediater: »Stanje glede zdravja današnjih otrok ni dobro. Čeprav živimo v bogatem razvitem svetu … pri vseh otrocih, posebej pa pri tistih najbolj ranljivih, dejavniki okolja prispevajo k edinstvenemu porastu kroničnih zdravstvenih stanj. Stopnje kožnih obolenj, alergij, astme, kot tudi nevroloških obolenj, na primer avtizma in motenj pozornosti ter hiperaktivnosti, dosegajo razsežnosti epidemij. Žal nismo ustvarili zdravstvenega sistema, ki bi se posvečal tem boleznim, ampak bolezenski sistem, ki v večini primerov sicer lahko učinkovito zdravi akutne bolezni, ne pa kroničnih. Kompleksni izzivi zahtevajo kompleksne rešitve in čas je, da se obrnemo k integrativni medicini.«

Debby Hamilton, dr. med., holistična pediatrinja: »Značilnost holističnega pediatra je, da je odprt do starševskih predlogov, da si vzame čas razumeti njihovo mnenje in da podpira njihovo izbiro.«

Lawrence B. Palevsky, dr. med., holistični pediater: »Cilj moje holistične pediatrične prakse je obveščati, podpirati starše in jim posredovati moč, da lahko postanejo prvenstveni ponudniki zdravstvene nege svojim otrokom. V timskem odnosu ugotavljamo najbolj učinkovito pot do dobrega zdravja in počutja vaše družine. Holistična medicina ima orodja, s katerimi negujemo fizično, čustveno, socialno in duhovno zdravje otrok. Praksa holistične medicine sega daleč prek konvencionalnih terapij Zahodne medicine in nam omogoča, da močno okrepimo otrokovo naravno imunost, podpremo njihovo optimalno zdravje in počutje, varno zdravimo katerokoli bolezen in preprečujemo bolezni – brez nevarnih stranskih učinkov.«

Naturopatija

Naturopatija izvira iz Evrope in je v uporabi že stoletja. Osredotoča se na doseganje optimalnega zdravja in vitalnosti tako, da spodbuja samozdravljenje. Naturopat poišče glavni vzrok bolezni; simptome upošteva pri diagnostiki, vendar bolniku zastavi vrsto vprašanj o načinu življenja. Mnogi naturopati si pomagajo z iridologijo, tri tisoč let staro kitajsko diagnostično metodo pregledovanja očesnih šarenic, ki razkriva stanje organov in telesnih sistemov celo prej, preden se pojavijo simptomi. Pri zdravljenju imajo velik pomen prehrana in zeliščni pripravki, pa tudi osteopatija, akupunktura, hidroterapija (zdravljenje z vodo), helioterapija (zdravljenje s sončno svetlobo).

Naturopati ugotavljajo, da večino bolezni povzročajo toksini iz hrane, vode in okolja (npr. kemikalije, težke kovine), zato je cilj terapij telo očistiti teh snovi in vzpostaviti naravno ravnovesje z dodajanjem hranilnih snovi, ki jih primanjkuje. Prehrana (vključno z zelišči, olji, toniki idr.) je na podlagi kliničnih študij in drugih znanstvenih spoznanj postala ključni del sodobnega naturopatskega zdravljenja.

Naturopatski zdravniki so pogosto izšolani kot doktorji medicine, ne pa vedno. Nekateri imajo še druge nazive glede na specialna znanja. Običajno obisk pri naturopatu traja eno uro in pokrije tako prehrano kot spanje, dnevno rutino, domače okolje, družinsko dinamiko. Nekateri starši v okoljih, kjer je to sistemsko urejeno, naturopata izberejo za primarnega otrokovega zdravnika, drugi pa kombinirajo zdravnika konvencionalne in naturopatske medicine. V nekaterih državah torej naturopati pišejo recepte ter naročajo krvne preiskave na račun zavarovalnice.

Naturopatski zdravniki si običajno prizadevajo starše informirati o koristih in tveganjih cepljenja. Naturopatija poudarja, da je konvencionalni medicinski model nalezljivih bolezni utemeljen na teoriji mikrobov Louisa Pasteurja, po kateri je določen mikrob povzročitelj določene boleznim, toda danes vemo, da enoznačne zveze ni vedno mogoče določiti, bolezni pa so lahko posledica številnih vzrokov. Preventiva, ki cilja na odpravo ene vrste mikrobov »povzročiteljev«, je zato za naturopate preveč omejujoč. Naturopatski zdravniki se namreč ukvarjajo z vlogo »biološkega terena« za nastanek in razvoj nalezljivih bolezni.

Ashley Weber, naturopatinja: »Ko sem odraščala, sem bila precej bolna. Imela sem astmo, alergije, pogoste prehlade in nenehno sem dobivala bronhitise ali pljučnico. Vsakokrat, ko sem šla k zdravniku, sem odšla z enakim načrtom zdravljenja: serijo antibiotikov. Globoko v sebi sem vedela, da mora biti nekje nekaj več kot to – zakaj sem kar naprej zbolevala in zakaj ni bilo nikogar, ki bi poskusil preprečiti, da naslednjič ne bi več zbolela.«

Dr. David Lescheid, naturopat in doktor znanosti: »Intervencije, ki zagotavljajo najboljšo možno zaščito pred pojavom nalezljivih bolezni, morajo zajeti številne dejavnike. Znatna prednost je, če razvijemo in vzdržujemo robusten imunski sistem, ki je sposoben ustvariti primeren odziv na širok nabor patogenih izzivov. Zanašanje izključno na otroška cepljenja, da bi se zavarovali pred večjo škodo, ki jo povzročajo nalezljive bolezni, je tako, kot bi si pripeli varnostni pas in dalje vozili brezbrižno. Varnostni pas, torej cepivo, v resnici zagotavlja le minimalno količino zaščite. Bistveno pomembnejši delež zaščite izhaja iz tega, da spoštujemo cestno-prometne predpise (beri: teren) in iz zavedanja, da je potrebna varna vožnja (beri: način življenja). Pri potovanju skozi življenje lahko pridobimo bistveno več zaščite pred nalezljivimi boleznimi, če ubogamo zakone narave in uravnotežimo fizično, umsko in duhovno plat življenja.«

Eric S. Jones, naturopat: »Svojim pacientom smo dolžni zagotoviti vse dostopne informacije o otroških nalezljivih boleznih in cepivih, a nato dovoliti, da sami sprejmejo odločitev brez naših osebnih nagnjen ali mnenj. Na koncu moramo spoštovati pacientovo izbiro. Če to storimo, smo izpolnili svojo dolžnost zdravnika.«

Dr. Michael Murray, naturopat: »Za nepoučene je naturopatska medicina, kot tudi celotni model naravne medicine, muha, ki bo kmalu minila. Dobro poučenim pa je po drugi strani precej jasno, da je naturopatska medicina osrednji igralec prihodnosti.«

Antropozofska pediatrija

Antropozofska medicina je holistični pristop, ki za svojo podlago uporablja moderno Zahodno medicino, nato pa jo razširja z osredotočenjem na zdravje fizičnega telesa in duha. Ime izhaja iz besed antropomorfen (človeški) in zofija (modrost) ter pomeni pot do znanja o človeku. Bolezni ne vidi le kot nesrečnega dogodka ali mehanske okvare telesa, ampak kot pojav, ki je intimno povezan s celotno osebnostjo in je lahko pozitiven. Če bolezen obravnavamo in zdravimo ustrezno, nas privede do novega ravnotežja in priložnosti za rast v življenju.

Holistične medicine na bolezni ne vidijo kot nesrečnega dogodka ali okvare, ampak kot pojav, ki ima lahko, če je ustrezno zdravljen, pozitivne učinke za prihodnje zdravje in razvoj.

Uporablja homeopatska in rastlinska zdravila ter posebne terapije in metode. Ena od študij je ugotovila, da je v antropozofskem zdravljenju polovica vseh predpisanih zdravil s področja alternativne in komplementarne medicine, 23 odstotkov je konvencionalnih zdravil, v 27 odstotkih primerov pa gre za kombinacijo obeh.

Antropozofija ima od konvencionalne medicine drugačna stališča glede preventivnega vnosa vitamina K po rojstvu otroka ter protokolov dodajanja vitamina D, zavrača dodajanje fluorovih pripravkov, ima razdelane lastne prehranske smernice, predvsem pa opozarja, da je povišana telesna temperatura simptom bolezni, ki ga je treba obravnavati kot potreben telesni mehanizem in pomembno obrambno reakcijo.

Ključna razlika med antropozofsko in konvencionalno medicino pa je v njunem pogledu na klasične otroške bolezni. Antropozofski pediater kot sprožilca bolezni na prvo mesto ne postavlja patogenega organizma, pač pa celostne okoliščine v telesu. Izpostavlja tudi opažanja staršev in zdravnikov, da otroci po preboleli otroški bolezni naredijo razvojni korak. Antropozofski pediatri so kritični do doktrine cepljenja, posebej glede klasičnih otroških bolezni. Uporabnosti cepiv kategorično ne zavračajo. V pogovorih s starši se zavzemajo, da ti lahko sprejmejo osebno odločitev o tem vprašanju. Cepivo DTP (davica, tetanus, oslovski kašelj) običajno dozirajo kasneje, npr. pri enem letu, da bi otroci lahko vso potrebno energijo v prvem letu usmerili v razvoj. Tveganje zaradi zamika razumejo kot zelo nizko in navajajo, da je na ta način mogoče preprečiti resnejše razvojne motnje, do katerih bi lahko prišlo v občutljivem prvem letu. Deklicam, ki rdečk ne prebolijo do 15. leta, priporočajo cepljenje. Glede ošpic navajajo, da je pojav virusnega encefalitisa močno porasel v letih 1980–90, in sicer kljub zmanjšanju pojavnosti encefalitisa zaradi ošpic, kar si je mogoče razlagati tako, da mora za to bolezen očitno obstajati predispozicija, ki ni nujno povezana s točno določenim patogenom.

Sodelujejo z Waldorfskimi šolami, ki jih imamo tudi v Sloveniji. Pri nas je kar nekaj staršev, ki so za svojega pediatra izbrali antropozofskega zdravnika (npr. Avstriji). Pregledov slovensko zdravstveno zavarovanje ne krije.

Tradicionalna kitajska medicina

Tradicionalna kitajska medicina (TKM) se loteva zdravljenja bolezni precej drugače kot konvencionalna medicina. Poglavitno pozornost namenja razlagam o funkcionalnih spremembah, ki naznanjajo organske motnje. Bistveni cilj terapij je zdravljenje z uravnoteženjem funkcije organov. TKM se deli na pet enakovrednih delov: akupunktura, zeliščarstvo, masaža, prehrana in qi gong – telesne in dihalne vaje. Pri nekaterih boleznih zadostuje le ena od metod, pogosto jih kombinirajo več ali pa se kombinira zdravljenje prek TKM in konvencionalne medicine.

Nič ni pomembnejšega za zdravje kot dobro delujoč imunski sistem, trdi TKM. Bolezni kot so prehlad, vnetja, astma, prehranske alergije, revmatoidni artritis, rak, so povezane z disfunkcijo. Iz starih učbenikov izhaja, da se je ta veja medicine posvečala imunskemu sistemu več tisoč let: opisani so simptomi imunske pomanjkljivosti, alergijske reakcije in avtoimunske bolezni. Učinkovito jih zdravi z naravnimi zelišči, dieto-terapijo, akupunkturo in drugimi ukrepi. Zdravniki TKM trdijo, da so te terapije učinkovite zato, ker se osredotočajo na okrepitev in stimuliranje naravnih obrambnih mehanizmov telesa. Imunski sistem je po dognanjih TKM tesno povezan s funkcijo internih organov, predvsem pljuč in vranice. Če so organi uravnoteženi, bo imunski sistem preprečil obolevanje zaradi zunanjih patogenih dejavnikov, npr. gripe, prehlada in nalezljivih bolezni.

Ena od diagnostičnih metod, ki so jo že pred tremi tisočletji uporabljali v starodavni Indiji in na Kitajskem in je danes še vedno v uporabi pri izkušenih strokovnjakih komplementarne in holistične medicine, je iridologija oz. iridodiagnostika. Gre za branje zdravja in bolezenskih stanj, ki so zapisana kot madeži, črte in druge oblike, v očesni šarenici. Dokumentirano je, da so to diagnostično metodo uporabljali stari Egipčani, poznal pa jo je tudi Hipokrat.

TKM se je prva v zgodovini soočila z idejo cepljenja. Epidemije koz je dokumentirala bistveno prej kot Zahodna medicina. Prakse cepljenja so se prvič pojavile na Kitajskem v 10. stoletju. Oblika cepljenja, danes znana kot variolacija, se je na Kitajskem uporabljala že tedaj, kot poskus obvladovanja črnih koz. Zahod je tehniko variolacije prvič uporabil 800 let kasneje v Evropi. Zdravniki TKM imajo praktične izkušnje z imunizacijo torej že tisoč let, vendar so glede njene uporabe previdni. Posebej so v dvomih glede moderne eksperimentalne medicine, za katero pravijo, da je na področju cepljenja neizkušena – v tako kratkem obdobju eksperimentiranja s cepivi namreč ni mogoče vedeti, kakšni bodo dolgoročni stranski učinki množičnega cepljenja na generacije ljudi.

TKM pozna učinkovite pristope k zdravljenju virusnih bolezni. Njeni pripravki imajo močno proti-virusno delovanje, kar je dokumentirano vsaj tisoč let. Otroških bolezni, kot so ošpice, mumps, rdečke in norice, nujno ne obravnava kot nekaj slabega: povezane so s toksičnostjo fetusa – ob spočetju ali razvoju v maternici se namreč določeni toksini prenesejo z matere na plod kot posledica njenega življenjskega sloga in prehrane. Ti toksini uskladiščeni ostajajo v otrokovem telesu, dokler jih ne ‘zbudi’ stimulativni dejavnik iz okolja. Izločijo se skozi kožo kot izpuščaji ali mehurji, s pomočjo virusov. TKM ocenjuje polno izraženost izpuščaja kot pomembno; obstajajo zelišča, ki lahko spodbudijo izločanje toksinov, ob čemer se izpuščaj vidneje izrazi. Če se ob izločanju toksinov prek kože bolnikovo telo pravilno zdravi, bo otrok prost fetalnih toksinov, njegovo zdravje pa bo trdnejše, zagotavlja TKM. To pojasni, zakaj te bolezni praviloma dobimo le enkrat v življenju.

Bolezni niso ločene “entitete”, ampak nedvomna posledica toksičnih razmer v našem telesu.

TKM poudarja, da je pri cepljenju za razliko od dejanske bolezni, pri kateri se telo sreča z virusom ali bakterijo površinsko in je sposobno razviti imunski odziv nanjo, cepivo vstopa v globlje ravni in zaobide obrambni mehanizem. TKM verjame, da energija oz. »či« v prebavnih organih ni dobro vzpostavljena do sedmih let (kar se ujema s spoznanji konvencionalne medicine glede razvoja imunskega sistema). Do te starosti so otroci bolj ranljivi in občutljivi za spremembe v njihovi prehrani in okolju, ki lahko kompromitirajo njihov sistem. TKM obžaluje, da Zahodna medicina teh dejavnikov ne upošteva, ko priporoča otroška cepljenja. TKM priporoča podporo prebavnega in imunskega sistema otroka pred tovrstnimi posegi.

Robert Helmer, dr. TKM: »V moderni družbi mnogi starši domnevajo, da je cepljenje otroka nedvomno pravi ukrep. Toda, ali ni cepljenje pravzaprav bolj nevarno kot bolezen? Soočamo se z rastočo goro dokazov, da so s tem, kar danes družba pozna kot rutinsko cepljenje, povezana resna tveganja. ‘Izbira’ cepiti ali ne je odločitev staršev. Poznam primere v ZDA, ko družinski zdravniki in pediatri odklonijo otroke, katerih starši so se odločili za ne-cepljenje. Toda starši, ki so se poučili tudi zunaj okvira popularnih medijev in zdravniških ordinacij, vedo, da je s cepljenjem povezanih več tveganj, kot nas želi prepričati medicinska skupnost.«

Petar Papuga, dr. med. in zdravnik TKM v predgovoru h knjigi Leona Chaitowa »Cepljenje in Imunizacija« izpostavi naraščajoče strahove pred boleznimi in nepričakovane odzive otrok na različna cepiva. Kot piše, je od uvajanja rednega cepljenja minilo le nekaj desetletij, morda prekratek čas opazovanja za trdne znanstvene sklepe, s katerimi bi ovrgli dolgoročne posledice cepljenja. Papuga opozarja pred vnaprejšnjim zavračanjem cepiv in poziva k previdni, razumni in pogumni odločitvi: »Imunska moč posameznika in pravočasni odziv na zunanje napadalce je temeljni uglaševalec človeka v mikroorganizemska okolja. Morda je to najpomembnejši dejavnik naše odločitve za ali proti cepljenju.«

Homeopatija

Homeopatija je sistem zdravljenja, ki ga je pred 200 leti razvil nemški zdravnik dr. Samuel Hahnemann (1755–1843). Temelji na načelu zdravljenja podobnega s podobnim (similia similibus curentur) in na zdravilih, pripravljenih na poseben način. Po omenjenem načelu je mogoče bolezen ozdraviti z zdravilom, ki pri zdravem človeku povzroča podobne simptome in znake, kot jih ima bolnik. Zato se vsako homeopatsko zdravilo, preden ga lahko začnemo uporabljati pri bolnikih, najprej preizkusi na zdravih prostovoljcih. Šele ko so znani njegovi učinki na zdravih ljudeh, ga lahko (na osnovi načela podobnosti) uporabijo pri bolnikih.

V homeopatiji ni specializacij po posameznih področjih, saj se vsakega bolnika obravnava celostno. Zdravnik opazuje bolnikove individualne simptome. Individualni ali karakteristični simptomi, ki se od bolnika do bolnika z enako diagnozo razlikujejo, so ključ do predpisovanja zdravila. Bolniki z enako konvencionalno medicinsko diagnozo lahko dobijo različna homeopatska zdravila. Homeopatija lahko otrokom in tistim, ki nimajo dolge zgodovine kroničnih težav, pomaga zelo hitro.

Homeopatija se lahko uporablja tudi pri zdravljenju posledic po cepljenju. Zdravilo, ki ga predpiše zdravnik homeopat takoj po cepljenju ali kdaj koli kasneje, lahko zmanjša stranske učinke cepiv in težave, ki jih je cepljenje povzročilo. Takšno zdravljenje je posebej smiselno, kadar otrok po cepljenju nazaduje v razvoju. Pokojni nizozemski zdravnik in priznan homeopat Tinus Smits je razvil poseben način zdravljenja posledic po cepljenju. Pojav, ki ga imenuje Post-cepilni sindrom, je opisan na tej spletni strani.

Randall Neustadter, homeopat, pediater in zdravnik orientalske medicine: »Tako homeopatija kot kitajska zelišča neverjetno dobro delujejo na otroke. Moje izkušnje z otroki, ki so imeli ponavljajoče se okužbe, oslabljen imunski sistem, alergije, ekceme in astmo, so odlične. Največja nagrada je opazovati otroke, ko se dvignejo na bistveno višjo raven zdravja.«

Dana Ullman, eden vodilnih ameriških homeopatov: »Najprej, ne škoduj. To so Hipokratove najbolj slavne besede in te so posebej pomembne pri negi in zdravljenju dojenčkov in otrok. Večina ljudi ne ve, da je večina konvencionalnih zdravil preizkušenih na odraslih, nato pa zdravniki ocenijo (ali ugibajo), kaj je primerno doziranje za otroke. V ZDA se pri okoli 20 odstotkih pediatričnih obiskov otrokom predpiše več kot eno zdravilo, čeprav zdravniki ne razpolagajo z varnostnimi študijami za tako predpisovanje … Najpogostejši razlog, da starši svojega otroka pripeljejo k homeopatu, je ta, da so homeopatska zdravila varnejša. Drugi glavni razlog je, da se otroci dobro odzivajo na homeopatska zdravila. S pravim homeopatskim zdravilom lahko izboljšamo otrokovo življenje, tako fizično kot psihično.«

Holistične medicine, stare pet in več tisoč let, kot nekakšna slaba vest opozarjajo mlajše medicinske pristope, kaj so na svoji razvojni poti izgubili, da bi resnično lahko dosegali ravnovesje in zdravje generacij modernih otrok, staršem pa dajejo za zgled proaktivno skrb za zdravje otrok.

Richard Moskovitz, dr. med., zdravnik homeopat: »Noben razumen človek ne bi resno gojil ideje, da bi bili bolj zdravi, če bi lahko nekako, eno po eno, izkoreninili vse bolezni tega sveta, od ošpic do otroške paralize in naprej, in da ob tem ne bi prišlo do izbruha drugih, verjetno še bolj resnih bolezni, ki bi hitro prevzele mesto starih. Še manj bi razumen človek predvideval, da so bolezni, ki jih je utrpel, »entitete«, nekako ločene od pacienta, ki jih preboleva, in da s pravim kemičnim ali operativnim zakramentom lahko dobesedno izpeljemo njihovo odstranitev. A naučeni smo, da moramo v te čudeže verjeti in da moramo pozabiti na starejše in preprostejše resnice, da je odgovornost za bolezen globoko zakoreninjena v naši biološki naravi in da je pojav bolezni izraz naše lastne energije, ki skuša premagati, kar pač skuša premagati, ki skuša, na kratko, ozdraviti sebe.«

Jošt Klemenc, dr. med., zdravnik homeopat: »Ljudje čedalje bolj povprašujejo po homeopatiji. Vsi slovenski homeopati imajo veliko gnečo. Resda nas je v Sloveniji še zelo malo, v tujini jih je bistveno več, saj prakticirajo komplementarno skupaj z uradno medicino. Tudi pri nas je to edina prihodnost za homeopatijo in mislim, da je le vprašanje časa, kdaj bo do tega tudi prišlo. Homeopatiji očitajo neznanstvenost, to je v Sloveniji svojevrstna posebnost – mnogo raziskav v uglednih znanstvenih revijah namreč potrjuje veliko uspehov, a o teh se pri nas ne govori.«

Ajurveda

Ayus pomeni Življenje, Veda pomeni Znanost/Vedenje. Ajurveda je veda o umetnosti dolgoživosti in zdravega življenja. Je najstarejši in najbolj celovit zdravstveni sistem, ki ga pozna svet. Ustni viri segajo 7.000 let v zgodovino, pisni pa v 5.000 let stare Vede. Ajurveda je »mati vseh zdravljenj«, saj iz nje izhajajo skoraj vse vzhodne prakse zdravljenja, pa tudi starogrška praksa, ki jo je izvajal Hipokrat in je temelj Zahodne medicine. Za očeta ajurvede veljata rishi Charaka in rishi Sushruta, avtorja temeljnih knjig Charaka Samhita in Susruta Samhita. Prva obsega vse veje interne medicine (ginekologija, pediatrija, geriatrija in vsa bolezenska stanja oz. neravnovesja), v drugi pa je opisana ajurvedska kirurgija (ki vsebuje tudi del marmaterapije oz. ajurvedske akupresure); zanimivo je, da se v sodobni kirurgiji še vedno uporabljajo podobni instrumenti kot v stari ajurvedski kirurgiji.

Ajurveda ni pasivna terapija. Od posameznika zahteva, da prevzame odgovornost za svoje življenje: za prehrano, dnevno in sezonsko rutino ter odnose, kar sodi med ukrepe za preprečevanje bolezni, samozdravljenje, celovitost in rast. Je holistični sistem zdravljenja, na pacienta gleda celostno na notranji ravni (telo, um in duša so neločljivo povezani in vplivajo drug na drugega), nato pa še v odnosu do okolja in sprememb v njem (npr. klima, vplivi letnih časov, vremena, načina življenja, socialnega okolja, prehrane). Pri tem si pomaga z zdravilnimi zelišči, barvno in masažno terapijo, akupresuro, akupunkturo, aromaterapijo, vastu, detoksifikacijskimi terapijami, ajurvedsko astrologijo, jogo in subtilno ajurvedo z uporabo zvočnih vibracij oz. manter. Cilj je preprečiti bolezni (preventivno delovanje) s preprostimi preventivnimi ukrepi, ki jih vgradimo v življenjski slog in ohranjamo ravnovesje. Ob bolezni si s kurativnim delovanjem prizadeva pacientu povrniti ravnovesje. Ker gre za znanost o samozdravljenju (ki ga vodi ajurvedski zdravnik) in za ohranjanje stika z notranjim jazom, jo je treba jemati tudi kot spiritualno zdravljenje.

Ajurveda pozna šest stopenj manifestacije neravnovesja oz. bolezni. Prve štiri se še ne kažejo kot telesne težave, a jih izkušen ajurvedski zdravnik zazna na zapestnem utripu pacienta, s čimer pregleduje delovanje dvanajstih notranjih organov. Tehnološko razvita konvencionalna diagnostika zaznava šele peto in šesto stopnjo bolezni, ki po ajurvedi v veliki večini korenini v vzorcih uma in se nato razvije v telesno manifestacijo bolezni v pomenu zahodne medicine. Bolezni se glede na presnovni tip zdravijo na različne načine in bolezen z istim imenom pri različnih ljudeh v ajurvedi dobi drugačno terapijo ali zdravilo. V nekaterih zahodnoevropskih državah je ajurveda vključena v sistem zdravstvenega zavarovanja, ajurvedskea zdravnika pa je mogoče izbrati kot osebnega zdravnika.

Zdravljenje je v ajurvedi v 90 odstotkih odvisno od pravilne prehrane, ki se med ljudmi razlikuje glede na prebavno/presnovno konstitucijo – došo. Osnovni tipi so trije: vata, pitta in kapha, ki se v naravi redko izrazijo v čisti obliki. Najpogosteje gre za mešanico tipov, kar ajurvedski zdravnik ugotavlja z vprašalnikom in pulzno diagnostiko, ki daje zelo natančne rezultate. Glavni obroki morajo biti v času najvišjega prebavnega ognja. Nekatera živila so posebej blagodejna za določen tip in kot medij za uživanje zeliščnih zdravil (npr. prečiščeno maslo ghee, naravni med). Prehrana se prilagaja letnim časom. Glede na došo zdravnik priporoči vrsto rekreacije, dnevno rutino, uporabo olj za samomasažo, dihalne vaje in meditacijske prakse, šele nato po potrebi uporabi zeliščna zdravila. Dobra prebava in presnova (agni) sta temelj zdravja in vsak tip ima svoje prebavne šibkosti, ki jim mora prilagoditi prehrano. Prebavni ostanki se nalagajo na šibkih mestih telesa in delujejo kot toksini, ki povzročajo neravnovesja oz. bolezni. Z izbiro primerne hrane za došo oz. kombinacijo doš bistveno zmanjšamo količino neprebavljene hrane (ama). Ingver in ghee sta pomembna pripomočka za uravnavanje ognja. Ajurveda priporoča redno uporabo začimb, ki jih izbira glede na došo in aktualna neravnovesja.

Ajurveda prakticira lasten način krepitve imunskega sistema otrok, Suvarna prashan sanskar, ki se ga navaja kot ajurvedsko cepljenje. Je eden od 16 temeljnih ritualov, povezanih z otroškim zdravjem. Dojenčki v zgodnji starosti, malčki in tudi starejši otroci (do 16 let) za preprečevanje bolezni prejmejo več odmerkov posebej pripravljene imunske substance (v njej so zlati pepel, kuhano maslo ghee, izvlečki določenih zelišč in med). Po izkušnjah Ajurvede ta praksa poveča moč imunskega sistema in odpornost proti običajnim okužbam, zaradi česar prepreči, da bi otroci pogosto zbolevali, ima pa tudi številne druge učinke: poveča fizično moč in psihično aktivnost otrok, redni odmerki vplivajo na izboljšan intelekt in spomin, zboljšanje apetita in prebavnega ognja. S to metodo otrok »razvije močne obrambne mehanizme, ki delujejo kot ščit. Telesu pomaga, da se ob kakršnikoli bolezni hitro pozdravi.

John Douillard, ameriški zdravnik in oče šestih otrok, se je na potovanju po Indiji seznanil z ajurvedo, kar po telefonu zaprl svojo prakso in ostal tam tako dolgo, da se je temeljito izobrazil. Po 18 letih prakticiranja naravne medicine pri otrocih je napisal poljuden priročnik za starše, v katerem piše: »Med podiplomskim študijem ajurvedske medicine sem se zavedel, da je to, kar spoznavam v okviru pet tisoč let starega medicinskega sistema, v osnovi natanko to, kar je Amerika v svoji medicinski tradiciji izgubila. V 40. letih, pred splošno uporabo antibiotikov, so starši svoje otroke še vzgajali proaktivno. Niso čakali, da otroci zbolijo – zdravili so jih dnevno, ko so bili zdravi, to je bil del običajne dnevne rutine. Narava jim je zagotavljala zdravila. Še danes 80 odstotkov farmacevtskih zdravil izvira iz naravnih substanc ali pa so njihova kopija.«

Vaidyar R. M. Nanal, ajurvedski zdravnik: »Indija je danes povsem odvisna od Zahodne biomedicinske znanosti, posebej na področju cepljenja oz. varovanja pred nalezljivimi boleznimi, toda kljub agresivnim programom množičnega cepljenja ni sposobna zaustaviti smrti in hudih obolenj med prebivalstvom. Zastaviti želim vprašanje, zakaj smo šele zdaj na točki, ko bi morali raziskati in izkoristiti preventivne metode, ki nam jih daje naša bogata medicinska dediščina ajurvede? Naša pravica je uporabiti ajurvedo, ko gre za izgrajevanje imunosti posameznikovega telesa, kajti ajurveda ima prepoznavno prednost pred modernim pristopom, utemeljenem na cepljenju.«