Zakaj pride do bolezni, kje so vzroki? So to res mikroorganizmi, ki nas napadajo iz vode, zemlje in zraka? Tako pravi teorija, ki v Zahodni medicini prevladuje že več kot stoletje – teorija mikrobov. Zanjo je značilno spopadanje z mikrobi: bakterijami, virusi, paraziti, glivami, plesnimi,…. Vojna z mikrobi je sodobno družbo tako prevzela, da ne skuša niti razumeti pravih vzrokov in si zmotno razlaga mehanizme, ki jih telo uporablja za preprečevanje in zdravljenje bolezni.

Najstarejše medicine na svetu, katerih cilj je celostno zdravljenje in vzpostavljanje ravnovesja, zatrjujejo, da teorija mikrobov ne vzdrži razumne presoje in da bolezni nastanejo drugače: kot posledica industrijskih, okolijskih, prehranskih in medicinskih strupov, ki vstopajo v telo, poleg fizičnih vplivov pa si notranja neravnovesja ustvarjamo tudi na duševni ravni. Zastrupljeno okolje ustvarja toksine, ki jih pijemo, jemo, vdihavamo ali vsrkavamo skozi kožo. Procesiranje hrane (tudi kuhanje, a predvsem agresivna industrijska pridelava in predelava) uničuje hranila in tvori zdravju škodljive snovi, ki so vir bolezni. Seštejmo ena in ena: toksini, prehranska pomanjkanja in psihični stres, to so resnični vzroki bolezni, ki vodijo v razkroj naših celic.

Vojna z mikrobi sodobno družbo močno ovira pri razumevanju mehanizmov, ki jih telo uporablja za preprečevanje in zdravljenje bolezni.

Danes se kot odgovor na brezupno vojno proti mikrobom vendarle krepi spoznanje, da je vir bolezni naše fizično in energijsko telo, in ne nekaj, kar nas napada od zunaj. To spoznanje krepi naše zavedanje o pomenu naravne prehrane, čistega okolja in trajnostnega razvoja.

Odstranjevanje odpadnih in strupenih snovi

Bolezni se razvijejo v nas. Otroka ne napadejo mikrobi, ki nanj »skočijo« z nekega drugega otroka, pač pa se zaradi podobne prehrane, podobnih pomanjkanj in podobnih toksinov, ki sta jih v podobni meri deležna oba otroka, pri obeh razvijejo podobna bolezenska stanja. Povsem zdrav otrok, ki nima pomanjkanj, ki uživa prvovrstno hrano, ki v telesu nima (toliko) toksinov, kljub prisotnosti vseh mogočih mikrobov ne zboli. Njegovo telo ni »dovzetno« in se ničesar ne »naleze«. In koliko toksinov ali pomanjkanj je potrebnih, da se razvije bolezen? Pri nekom le malo, pri nekom veliko. Nekdo hitro razvije akutna stanja (npr. vročino, virozo, vnetje) in se naglo očisti, nekdo drug dolgo nalaga odpadne in strupene snovi v telesna »skladišča«, ker jih ne zmore učinkovito izločati. Videti je lahko zdrav, pa ni nujno tako.

Toksine moramo prej ali slej razgraditi in odstraniti – v tem procesu lahko pride do bolezni. Celostni medicinski pristopi na podlagi tisočletnih spoznanj ta proces podpirajo. Prizadevajo si, da se fizično in duševno prečistimo, nakar postanemo bolj zdravi, kot smo bili. »Zahodna medicina« razmišlja drugače. Prizadeva si odpraviti trenutne simptome, toda toksini in odpadki neredko ostajajo v telesu in sčasoma povzročajo nove izbruhe ali kronične bolezni. Simptomi, kot so slabost, bruhanje, driska, izguba apetita, nespečnost, otekline, bolečine, izčrpanost, prehladi in gripe, vročina in drugo, so znaki, da se skuša telo očistiti. Vročina je znak, da se toksini pretakajo po krvi, telo pa jih skuša s pomočjo segrevanja čim hitreje uničiti in odstraniti. Otekanje je znak, da se je na oteklo mesto izločilo veliko strupov ali odmrlih celic, povečal se je pretok telesnih tekočin, saj se telo na vso moč trudi te snovi odstraniti in zato na prizadeto mesto dovaja čim več hranilnih snovi.

V primerih, ko imunski mehanizmi ne delujejo dobro, ali ko ni na voljo dovolj naravnih hranil, ali ko blokiramo simptome (denimo zbijamo vročino), bolezen pogosto ubere napačno pot. Težave naraščajo, bolezen se ponavlja, postane kronična. Resnično zdravljenje je tisto, pri katerem preobremenjeno telo z boleznijo odstrani odpadke in strupe ter ob podpori naravne polnovredne prehrane tvori nove celice, ki nadomestijo poškodovana in odmrla tkiva. Kadar telo v času bolezni ne more učinkovito odstranjevati strupov in tvoriti novih celic (zaradi prehranskih pomanjkanj, zavrtega imunskega sistema, dodatnega vnosa strupov iz zdravil, zaradi fizične ali psihične travme), zdravljenje ne uspe. Mogoči so zapleti in v skrajnem primeru smrt.

Fobija pred mikrobi

Sodobna družba za bolezni krivi mikrobe. Razvila je pravcato fobijo pred mikrobi. Ta fobija kaže, da naša družba bolezenskih procesov ne razume. Ker jih ne razume, ne more razumeti in spodbujati naravnih poti do zdravja. Ljudje danes pogosto menijo, da prehrana nima kaj dosti opraviti z zagonom ali prebolevanjem bolezni; ne vidijo povezave med industrijsko hrano in fizično ter umsko degeneracijo. Vnosa kemikalij, prehranskih nadomestkov, zdravil, cepiv … ne povežejo s čedalje slabšim zdravjem, avtoimunskimi in drugimi akutnimi in kroničnimi obolenji.

Tako rekoč vse pred-industrijske družbe uživajo hrano, ki je izjemno bogata z različnimi mikrobi. Kadar se hranijo v skladu s svojimi tisočletnimi kulturnimi spoznanji in so dobro preskrbljene, ne poznajo degenerativnih bolezni. Zbolevajo tedaj, ko so izpostavljene stresom v okolju (poplavam, sušam, prehranskemu pomanjkanju) in kadar pridejo v stik z industrijsko hrano ter sodobnim načinom življenja »civiliziranega« človeka. Kako to, da so bila dobro prehranjena stara ljudstva pred stikom z moderno civilizacijo bolj zdrava od sodobnega človeka, če pa so uživala hrano, na kateri je mrgolelo mikrobov? Kako je to mogoče, če so mikrobi res vzrok bolezni?

Nekateri raziskovalci že tretje stoletje eksperimentalno in znanstveno dokazujejo, da mikrobi v naravi vedno opravljajo vlogo čistilcev. So naši simbionti (manj kot odstotek genotipa pripada človeku samemu, preostali delež je genotip mikroorganizmov, ki živijo na nas ali v nas). Brez mikrobov človek ne obstaja, brez njih ne more opravljati ključnih telesnih funkcij. Če simbiozo porušimo s strupenimi snovmi in napačnim načinom prehranjevanja, postajamo bolni, tudi če simptomov takoj še ne vidimo. Bolezni žal ne moremo ustaviti s tehnikami obdelave hrane (npr. kuhanja, pasterizacije, sterilizacije in drugih postopkov uničevanja mikrobov). Mikrobe lahko odstranjujemo le začasno, saj pasterizirana, sterilna ali drugače procesirana hrana, ki ji ironično pravijo »varna hrana«, zaradi naravnega zakona, po katerem mikrobi razgrajujejo poškodovane in odmrle celice, vedno postane idealno gojišče mikrobnega razkroja.

Pasterizirana, sterilna ali drugače procesirana hrana, ki ji ironično pravijo »varna hrana«, je moderna iluzija. Zaradi naravnega zakona, po katerem mikrobi razgrajujejo poškodovane in odmrle celice, taka hrana vedno postane idealno gojišče mikrobnega razkroja in vir bolezni.

Ko mikrobi začno čistiti posledice in ko se težav zavemo, to ni od včeraj. Sodobni človek se slepi, da ga je mikrob »napadel od zunaj«. Tako razlago laže sprejeme, saj je iskanje zunanjega sovražnika od nekdaj veliko lažje od soočenja z lastnimi pomanjkljivostmi ali s potrebno spremembo načina življenja. V potrošniški družbi poleg tega sploh ni lahko skrbeti za zdrav način življenja! Predajanje ideji zunanjega sovražnika je zato všečno in pomirjujoče, saj ni treba prevzeti odgovornosti za lastno zdravje. To odgovornost ljudje raje prepuščajo medicini, ki je »poklicana« za uničenje sovražnika in za odpravo simptomov. A cena je visoka. Zdravje se oddaljuje, krepi se spoznanje, da bo morda treba vse življenje preživeti v strahu pred mikrobi. Sodobni svet bolezni, ki ga podžiga ideja strahu in iskanja zdravil, ki mikrobe uničujejo, ni dosti drugačen od strahu, ki je v srednjeveških časih podžigal izganjanje zlobnih duhov in čarovnic.

»Dobri« in »slabi« mikrobi

Toda, ali ne obstajajo t. i. dobri in slabi (patogeni) mikrobi? Takšna delitev je zgolj zakoreninjena predpostavka teorije mikrobov. Ko jo pogledamo z druge plati, postane vprašljiva. Vsi mikrobi v naravi imajo enako nalogo: razgrajujejo, presnavljajo in odstranjujejo snovi, ki morajo biti razgrajene, presnovljene in odstranjene. Ker nam to včasih koristi in drugič škoduje, naravo razumemo popačeno. Ker mnogih procesov mikrobiološke razgradnje ne razumemo dovolj dobro, jih ne znamo preprečiti ali podpreti. Zato se jih bojimo. Vzemite za primer probiotične kulture v kislem zelju ali domačem kefirju, ki smo si ga nadvse skrbno pripravili, da bi bili bolj zdravi. Vemo, da probiotični mikroorganizmi našo presnovo podpirajo, da tvorijo pomembne vitamine (npr. vitamin C), te kulture veljajo za »zdrave« in prizadevamo si jih pojesti dovolj. Toda kaj se zgodi pri ljudeh, ki teh kultur niso vajeni, ali v situaciji, ko jih ima naše telo na razpolago res dovolj? Te kulture lahko sprožijo močne čistilne procese, telo zaradi izobilja hrane, ki ji sodobna prehranska znanost pravi »zdrava hrana«, dejansko sproži razkroj nekaterih bolnih in odmrlih celic, pojavijo se simptomi in najboljša možna hrana nas dejansko naredi bolne. Če ne razumemo, da nas mikrobi s svojim čistilnim delovanjem prek bolezni pravzaprav vodijo do boljšega zdravja (kadar znamo ta proces naravno podpreti, kar ni vedno lahko), lahko pomislimo, da smo jedli pokvarjeno živilo. Ljudje so zmedeni, saj hočejo mikrobe predalčkati med dobre in slabe, v naravi pa ne obstaja nič takega! Najboljša hrana lahko sčasoma sproža najintenzivnejše čistilne procese. Mikrobi torej niso ne dobri ne slabi, take jih želimo videti ljudje.

Sodobni svet bolezni, ki ga podžiga ideja strahu in iskanja zdravil, ki mikrobe uničujejo, ni dosti drugačen od strahu, ki je v srednjeveških časih podžigal izganjanje zlobnih duhov in čarovnic.

Vprašajmo se torej:

• So mikrobi vzrok ali pravzaprav že rezultat bolezenskega stanja?
• So mikrobi vzrok ali pravzaprav način zdravljenja, ki ga uporabi naše telo?
• Komu koristi kazanje s prstom na »patogene« mikrobe kot na temeljni vzrok bolezni?
• Zakaj ne kažejo s prstom na onesnaženo okolje, nečisto vodo, kemično zastrupljeno hrano, industrijske postopke procesiranja hrane, na hormonske motilce, sevanja, nevarne snovi v zdravilih in cepivih, saj vendar vemo, da prav te snovi prizadenejo celice našega telesa?
• Kaj pa, če so mikrobi le priročni grešni kozli, saj je vojna proti njim donosna?

Zdravniki so naučeni, da napadajo mikrobe. Sodobna družba zato razvija zdravila, ki pa pogosto ne delujejo. Kadar delujejo, so njihovi učinki začasni. Mnoga zdravila povzročajo zasvojenost in nove negativne posledice ali bolezni. Razširjene metode zastraševanja pred mikrobi družbo »programirajo«, da je to edini »pravi« način zdravljenja. Strah pred mikrobi je vgrajen v učne načrte vrtcev in šol, je sestavni del oglaševalskih kampanj, zajeda se v vse ravni družbenega življenja.

Kaj torej počno bakterije, glive, plesni in paraziti? Sprožajo procese razkroja šibkih, prizadetih in odmrlih celic s kar najmanj presnovnimi odpadki. Ti ostanki so vedno toksični, kadar mikrobi razkrajajo bolne in zastrupljene celice, zaradi česar nastajajo simptomi. Resne bolezni so posledica stanj, v katerih skušajo mikrobi razgrajevati in odstranjevati najtežje strupe; rakotvorne razpadne produkte presnove, težke kovine (npr. aluminij, živo srebro, svinec), toksične ostanke cepiv in zdravil, strupe iz zraka, izlužene strupe iz plastične posode, kozmetike, oblačil, čistil, pohištvene kemikalije, strupe iz otroških igrač, talnih oblog idr.. Naučeni smo, da se teh snovi ne bojimo pretirano, so pač del našega potrošniškega vsakdanjika. Bojimo pa se mikrobov, katerih naloga je, da te snovi odstranijo iz telesa.

In kaj počno virusi? Teh se še posebej bojimo, saj zdravil zanje skorajda ni. Znanost ve, da virusi niso živi in da se sami ne morejo razmnoževati. Sestavlja jih molekula DNK in beljakovinska ovojnica, razvijajo pa se lahko le znotraj celice. V bolni celici sprožijo proces razkroja. Znanost je za določene viruse dokazala celo, da so koristni, a favoriziranje enih in strah pred drugimi je tako, kot v zgodbi s kislim zeljem in kefirjem. Čedalje več sodobnih odkritij potrjuje stare domneve, da so virusi pravzaprav nekakšno čistilno sredstvo, ki nastaja v celicah v določenih razmerah. Verjetno se virusni procesi sprožijo tedaj, ko so odpadne snovi tako toksične, da se živi mikrobi z njimi ne morejo hraniti. Virusni procesi so običajno razsežnejši od bakterijskih okužb, ki so pretežno lokalne. Virusi, denimo ošpice, norice ali gripa, sprožajo čiščenje celotnega telesa. Študija virusov iz leta 1950 (Delbruck) je poudarila soglasje raziskovalcev, da viruse tvorijo le poškodovane in prizadete celice, normalne in zdrave celice pa ostajajo neprizadete. Verjetno je, da bomo viruse v prihodnje razumeli kot čistilne snovi, ki jih tvorijo celice same, da bi razkrojile in odstranile nakopičene odpadke in strupe. Ko se proces čiščenja konča, tvorbo virusov celice same tudi ustavijo. Kako zlahka ali stežka posameznik opravi s temi procesi, pa je odvisno od terena – količine odpadnih snovi v telesu in naravnih hranilnih snovi, ki jih med boleznijo dovajamo v podporo.

Razumevanje bolezni je ključ do zdravja

Bolezen ni entiteta, ampak proces. Mikrobi niso naši sovražniki, ampak simbionti. Procesi v naravi niso dobri ali slabi, ampak domišljeni. Pravo vprašanje torej je, kako ravnati, da ne bomo postali žrtev procesov razkroja in čiščenja, in kako bolezni preprečevati z ohranjanjem zdravega terena.

Da bi to lahko dosegli, pa moramo resnično razumeti, kaj bolezen je in zakaj do nje pride. O tem so v medicini že sredi 19. stoletja potekale burne razprave. Kaj jih je ustavilo in zakaj? Priporočamo vam, da se za boljše razumevanje bolezni poglobite v prevedeni povzetek članka, ki ga objavljamo v nadaljevanju. Razkril vam bo nekaj podrobnosti iz pozabljenih poglavij zgodovine biologije, ki se čedalje bolj ujemajo s sodobnimi znanstvenimi odkritji. Razgrnil vam bo vzpon teorije mikrobov in njenega spornega protagonista, kemika Louisa Pasteurja. Pojasnil vam bo prodorna znanstvena dognanja danes žal premalo znanega znanstvenika in zdravnika dr. Antoinea Béchampa. Pretehtajte, kdo je bolje razumel vzroke bolezni in zakaj je današnja družba zaplula v strahovlado teorije, ki poganja nesmiselno vojno proti mikrobom. Članek in viri, ki jih navajamo, si prizadevajo, da bi lahko bolj zaupali naravi. A ne tako, da se ji zgolj prepustimo. Razumeti bolezen je naš najpomembnejši ključ do zdravja.

Louis Pasteur, Antoine Béchamp in teorija mikrobov:

Zmote teorije mikrobov ali … kaj dejansko povzroča bolezni

»Tudi če vsi strokovnjaki soglašajo en z drugim, je še vedno mogoče, da se motijo.«
Bertrand Russell

»Človeška vrsta, potencialno najvišje razvita oblika življenja na tem planetu, je zgradila mogočno farmacevtsko industrijo z enim samim osrednjim namenom, zastrupiti najnižje oblike življenja na tem planetu – mikrobe! Prevlada kemikalij nad prehrano je ena največjih tragedij človekove civilizacije.«
Dr. Richard Murray

»Na področju znanosti ljudje to, kar so se naučili in kar jim je bilo predano na univerzah in akademijah, hitro razumejo kot njihovo osebno last. Če se pojavi nekdo z novimi zamislimi, ki nasprotujejo temu kredu ali celo grozijo, da ga bodo postavili na glavo, se proti tej grožnji dvignejo vse strasti, v poskusih zatiranja te zamisli pa ne ostane nepreizkušena prav nobena metoda. Ljudje se novi zamisli uprejo na vse mogoče načine: pretvarjajo se, da zanjo še niso slišali; zaničljivo govorijo, kot da ne bi bilo vredno niti preveriti, kaj je na stvari. Nova resnica lahko dolgo čaka, da bo nekoč vendarle sprejeta.«
Goethe

Napačna prepričanja in zmote o zdravju so ukoreninjene v našo kulturo. Pot do razumevanja procesov, kako ohranjati in si povrniti zdravje, je dolga in ovinkasta. Krmilo starodavnega intuitivnega znanja je v naši kulturi sčasoma prevzemala znanost, pri tem pa je naredila kolosalne napake, ki se jih še vedno oklepa za ceno življenja. Starih modrosti, pa tudi mnogih pomembnih znanstvenih odkritij smo se odrekli v zameno za bolj popularen, bolj udoben in politično bolj zaželen sistem. Da sta lahko ignoranca in moč nevarni kombinaciji, kažeta primera, kako so Sokrata zastrupili zaradi njegovih idej in kako je fanatična duhovščina prisilila Galileja, da je umaknil svoje izjave o astronomiji.

Bolezni ne staknemo. Zgradimo si jih sami. Nastanejo ob tem, kar jemo, pijemo, mislimo in čutimo. Da si pridelamo svoje bolezni, zelo garamo. Enako močno moramo garati, da si spet povrnemo zdravje. Prisotnost mikrobov ne pomeni prisotnosti bolezni. Bakterije so v naravi čistilci, mrhovinarji … razgrajujejo odmrla tkiva do najmanjših možnih elementov. Mikrobi nimajo popolnoma nobenega vpliva na žive in zdrave celice. Kot čistilci se razbohotijo le na mestu bolezni. Živijo od nepredelanih presnovnih odpadkov, bolnih, podhranjenih in neodpornih tkiv. Mikrobi bolezni povzročajo prav toliko, kot muhe in črvi povzročajo smeti. Muhe in črvi ne povzročajo kopičenja odpadkov, temveč se na njih hranijo. Komarji niso vzrok, da je ribnik stoječ! Na prizorišču požara vidite gasilce, toda to ne pomeni, da so gasilci povzročitelji požara …

Mikrobi so naravni čistilci in človekovi simbionti. Mikrobi bolezni povzročajo prav toliko, kot muhe in črvi povzročajo smeti. Muhe in črvi ne povzročajo kopičenja odpadkov, temveč se na njih hranijo. Komarji niso vzrok, da je ribnik stoječ. Če na prizorišču požara vidite gasilce, to ne pomeni, da so gasilci povzročitelji požara.

Konvencionalna Zahodna medicina uči in prakticira doktrino francoskega kemika Louisa Pasteurja (1822–1895). Njegova poglavitna teorija o vzrokih bolezni je znana kot teorija mikrobov. Trdi, da natanko določene vrste mikrobov od zunaj vdrejo v telo in delujejo kot prvi vzrok nalezljive bolezni. Ta koncept specifičnih, nespremenljivih tipov bakterij, ki povzročajo specifične bolezni, se je v poznem 19. stoletju v Evropi uveljavil kot temelj Zahodne medicine in mikrobiologije. Pod imenom monomorfizem (ena oblika) ga je prevzel tudi ameriški medicinsko-industrijski kompleks, ki se je začel oblikovati na prelomu iz 19. v 20. stoletje. Ta kartel se je organiziral okoli Ameriškega zdravniškega združenja (American Medical Association) na podlagi interesov proizvajalcev zdravil, ki so se povezali s ciljem manipuliranja pravnega sistema, da bi uničili homeopatsko medicinsko profesijo.

Pod nadzorom farmacevtskih družb se je omenjeni kompleks razvil v posel, ki na leto prinaša milijarde dolarjev. V ZDA so vanj povezane številne zavarovalnice, Agencija za hrano in zdravila (FDA), Nacionalni inštitut za zdravje (NIH), Center za nadzor bolezni (CDC), bolnišnice in univerzitetni raziskovalni oddelki. Doktrina o mikrobih je omogočila rojstvo tehnik cepljenja, kakršne je leta 1796 v slepi veri pričel izvajati Edward Jenner. Jenner je vzel izcejajoči se gnoj iz rane bolne krave in ga vbrizgal v kri svojih »pacientov«. Tako se je rodila grozljiva praksa (imunizacija oz. vakcinacija). Njena narava se je do danes bore malo spremenila, njeno razumevanje pa še vedno zamegljuje Pasteurjeva teorija. Tako so se rodili tudi antibiotiki, leta 1940 najprej penicilin. Antibiotiki so strupeni odpadni izločki določene vrste mikrobov, ki jih uporabljajo za ubijanje druge vrste mikrobov. Penicilin je strupeni izloček glive. Te prakse so ustvarile podlago za razrast agresivnih odpornih mikrobnih sevov, ki nas preganjajo danes.

Po drugi strani so v 30. in 40. letih 20. stoletja razvili »Univerzalni Rifejev mikroskop«, ki je tedaj brez vsakršnega dvoma potrdil, da so mikroorganizmi rezultat bolezni (čistilci odmrlih celic), ne pa njihov vzrok. Mikrobi vzniknejo kot primarni simptom nekega zdravstvenega stanja. Čeprav bolezni ne povzročijo, njihova aktivnost (ki se običajno imenuje bolezen) sproži sekundarne simptome. Konvencionalna medicinska skupnost, zaradi načina, na katerega dogajanje opazuje, ne vidi celotne slike. Spoznanja so namreč odvisna od tega, kako bolezen opazuješ in s čim jo opazuješ.

Tretja izdaja Bazične histologije (Basic Histology, Janqueira in Carneiro, 1980) navaja omejitve sodobnega elektronskega mikroskopa; njegova težava je, da elektronski žarek zahteva uporabo zelo tanke plasti tkiva, zaprte v visokem vakuumu. Na strani 9 piše: »Ti pogoji izključujejo uporabo živega materiala … in … če na objekt usmerimo elektronski žarek, ga ta lahko poškoduje in ustvari neželene spremembe v tkivnih strukturah.« Uporabniki elektronskega mikroskopa vzamejo torej živo in spremenljivo okolje (kri) ter ga s tehniko obarvanja s kislino dezorganizirajo. Nato trenutno stanje te dezorganizirane situacije posnamejo in jo interpretirajo, kot da so zajeli celotno zgodbo. A ker so študirali in interpretirali obarvani preparat, je opazovani rezultat produkt serije procesov, ki so precej izkrivili opazovane podobe živega tkiva, sprožili so na primer krčenje in umikanje struktur.

R. R. Rife

Ameriški strokovnjak za mikroskopiranje, skorajda izbrisani genij, Royal Raymond Rife, je človek, ki je priskrbel verjetno najbolj poglobljene dokaze o tem, da se narava in oblika mikrobov spreminjata – dokaze o pleomorfizmu. Njegovo zgodbo je v o Rifejevem poročilu povedal Barry Lynes. Objavljena je tudi kot knjiga o Zdravilo proti raku, ki je delovalo! (The Cancer Cure That Worked!). Rifejev mikroskop je bil nekaj posebnega, s svojo natančnostjo in jasnostjo je zmogel preseči novo razvijajoči se elektronski mikroskop. Uporabljal je frekvence prizmično razpršene naravne svetlobe, ki je za razliko od elektronskega žarka in tehnik barvanja preparatov omogočala jasnejše opazovanje živega sveta. Vsak mikroorganizem v naravi izžareva lastno svetlobno frekvenco. Rife je prišel do spoznanja, da je za »obarvanje« subjekta namesto uničujočih kemikalij mogoče uporabiti svetlobo. Zamisel je bila briljantna. Enako briljantna je bila njena izvedba. Celoten optični sistem – leče in prizme, pa tudi osvetljujoča enota – je v Rifejevem mikroskopu izdelan iz kosa kremenovega kristala. Osvetljujoča enota vsebuje 14 leč in prizem.

Da bi lahko razumeli, kaj je znanost nekoč že imela, naredimo kratek izlet v mikroskopiranje. Med virom svetlobe in vzorcem tkiva nekdanjega Rifejevega mikroskopa stojita krožni klinasti prizmi iz kristala kvarca, ki polarizirata svetlobo, ko ta prehaja skozi vzorec. Ko svetloba pride v stik s polarizirajočo prizmo, se razdeli v dva žarka: eden se odkloni tako, da odseva s strani prizme, ne da bi šel skoznjo, drugi pa se odkloni bistveno manj, preide skozi prizmo in osvetli vzorec. Ko prizme Univerzalnega mikroskopa (ki ga je mogoče vrteti za 360 stopinj) vrtimo v nasprotnih smereh, omogočajo uklanjanje žarka pod različnimi koti, hkrati pa se manjši del spektra projicira navzgor v os mikroskopa. Tako lahko potujemo od enega konca spektra do drugega – od infra rdečega do ultravijoličnega. Ko dosežemo del spektra, pri katerem tako organizem kot barva vibrirata popolnoma skladno, ta organizem oddaja zanj značilno valovno dolžino. Monokromatski žarek svetlobe, ki se natanko ujema s frekvenco organizma, nato potuje skozi vzorec in prenos svetlobe opazovalcu omogoča, da opazuje organizem, kako »obarvan« s svojo resnično barvo in obžarjen s svetlobo razkriva svoje žive strukture.

V 30. in 40. letih 20. stoletja so razvili Univerzalni Rifejev mikroskop s temnim poljem, ki je brez dvoma potrdil, da so mikroorganizmi rezultat bolezni, čistilci odmrlih celic v telesu, ne pa njihov vzrok.

Namesto, da bi svetlobni žarki potovali skozi objektiv in konvergirali, potujejo skozi serijo prizem, zaradi katerih so žarki vzporedni. Princip vzporednih žarkov v Univerzalnem mikroskopu ne omogoča zgolj neobičajno visoke povečave in ločljivosti, ampak odstrani tudi vsa popačenja. Fine nastavitve so 700-krat bolj občutljive kot pri običajnih mikroskopih, čas, potreben za osredotočenje, pa se giblje od ure do ure in pol. Rifejev velik dosežek je bil, da je virus (ki ga je našel v rakavem tkivu) prek vrste pleomorfnih faz transformiral v glivo, nato je glivo nanesel na medij iz špargljev in »izdelal« bacil E. coli, mikrobno obliko, ki je avtohtoni prebivalec človekovega črevesja. Postopek je ponovil več stokrat. Rife je pokazal, da pleomorfne sposobnosti mikrobnih oblik presegajo spreminjanje iz bakterij v glive in napredovanje do zadnje stopnje – plesni. V tem ciklu so namreč zajete tudi zelo pomembne vmesne faze, razvoj do bakterij, do beljakovinskih kompleksov, ki jim običajno pravimo virusi, do mikrocim idr..

Rife je identificiral deset družin življenjskega spektra mikrobov. Videl je, da je lahko v vsaki družini vsaka oblika (član) postala katera koli druga oblika. Dejstvo, da imajo organizmi rezonirajoče frekvence, je Rifeju omogočilo, da je razvijal tudi »svetlobni žarek«, s katerim se je telesu pomagal osvoboditi simptomov raka.

Biološki teren

Zdrav ali bolan biološki teren primarno določajo štiri lastnosti: (1) njegovo kislo/bazično ravnotežje (pH); (2) njegova električna/magnetna napetost (negativna ali pozitivna); (3) njegova raven zastrupljenosti (toksičnost); in (4) njegov prehranski status. Eden od kritičnih simptomov obolelega terena je pomanjkanje kisika. Drugi je prenehanje premikanja ali stagnacija koloidnih telesnih tekočin med celicami. Še en simptom je izguba električne napetosti na površju rdečih krvničk. To pripomore k stanju, ki ga imenujemo rouleau in mu včasih pravimo tudi »lepljiva kri«.

Vse kemične snovi in sestavine znotraj celične stene delujejo povezano in ustvarjajo življenje. Obstaja prepričanje, da nič v celici ni samo po sebi živo. Toda ko opazujemo živo kri, vidimo, da mikroorganizmi potujejo skozi natanko določen cikel spreminjanja svoje oblike, kar je znanstveno preverljivo. Njihova evolucija je še bolj fantastična od temeljite preobrazbe gosenice v metulja, saj se lahko zgodi nenadno (včasih že v nekaj minutah!). Nobeni sovražniki in nobene posebne bolezni ne obstajajo, proti katerim bi se morali boriti. Vse to so le posledice ravnovesja ali neravnovesja. Zdi se, da vesolje uravnoveša nasprotja.

Nobeni sovražniki in nobene posebne bolezni ne obstajajo, proti katerim bi se morali boriti. Vse to so le posledice ravnovesja ali neravnovesja. V neravnovesnem okolju bolezenski mikrobi vzniknejo iz naših lastnih celic.

Če želite grobo primerjavo, kaj se dogaja v bolnem telesu, si zamislite, da živite v hiši, ki je že leto dni niste očistili. V takšnem okolju se bodo dobesedno iz nič pojavile različne vrste majhnih »gostov« in začele živeti z vami. Podobno bo stres zaradi napačnih prehranskih navad in načina življenja »umazal« vaše notranje okolje. Vaš teren bo postal pretirano kisel (neravnovesje pH) – to bo tlakovalo pot nepovabljenim gostom. V neravnovesnem okolju bolezenske bakterije torej vzniknejo iz vaših lastnih celic. Drobne oblike življenja lahko naglo spreminjajo obliko in funkcijo. Prek procesa, imenovanega pleomorfizem (pleo = mnogo; morf = oblika), se bakterije spremenijo v kvasovke, kvasovke v glive, glive v plesni. Mikroorganizmi, denimo specifične bakterije, zavzamejo številne oblike. Spreminjajo tako funkcijo kot obliko. Dr. E. C. Rosenow iz Mayo Biological Labs in drugi bakteriologi so demonstrirali, da lahko sprememba medija za gojenje mikrobov streptokoke spremeni v pnevmokoke, sprememba hrane v nasprotni smeri pa pnevmokoke spet spremeni nazaj v streptokoke. To ponazarja, da so bakterije naravni čistilci oz. mrhovinarji in, ker so v svojem bistvu pravzaprav vreče encimov, naravo razgradijo do najmanjših elementov, ne glede na to, za kakšno odmrlo tkivo gre. V pleomorfizmu je »vrsta mikroorganizma« le faza v ciklu rasti družine teh bitij. Vsak član družine funkcionira drugače in je videti precej drugače od drugih.

Poleg pH faktorja in pleomorfizma moramo upoštevati še pomembno razliko med bolezenskimi simptomi in bolezenskim stanjem. To, čemur večina ljudi pravi »bolezen«, je v resnici simptom ali nabor simptomov. Rakasti tumor, na primer, je nabor simptomov, poskusi boja proti raku z odpravljanjem simptomov pa rezultirajo v epidemiji, kakršno imamo danes. Kar ljudje običajno razumejo kot vzrok bolezni, so simptomi. V tej kategoriji so bakterije, glive in njihovi potomci. Ko so mikrobi vpleteni v bolezen, tvorijo sekundarne simptome ali pa vplivajo na to, da te simptome telo tvori samo. Ortodoksna medicina sekundarne simptome razume kot bolezen. Toda odgovor leži drugje, v stanju našega terena. Je teren v ravnovesju? Ali podpira razvoj neželenih gostov? Ko se ta proces enkrat začne, lahko neravnovesje preraste v začarani krog. Pri neravnovesju pH so telesna tkiva zakisana. Stanje zakisanosti sprožajo številni vplivi, poglavitna sta vrsta hrane in slaba prebava. Pri slabi prebavi hrana bodisi fermentira bodisi gnije. V zgodnji fazi neravnovesja zunanji simptomi morda niso zelo intenzivni in jih pogosto zdravijo (manipulirajo z njimi) s pomočjo zdravil. Med zunanjimi simptomi so na primer kožni izpuščaji, glavoboli, alergije, prehladi in gripa, težave s sinusi. Ko stvari še bolj uidejo iz ravnovesja, pride do resnejših stanj: žleze oslabijo, organi in telesni sistemi začenjajo odpovedovati (ščitnica, nadledvične žleze, jetra itd.).

Manipuliranje s simptomi igra pomembno vlogo pri ustvarjanju še hujših simptomov. Tega se večina ljudi ne zaveda in ne upošteva, ko posega po hitrem medicinskem lajšanju simptomov. Tega se ne zaveda celo večji del zdravnikov ali pa bolnikom ne povedo. Medicinski/militaristični pristop je nadomestek umetnega zdravljenja nad naravnim, je strup namesto hrane. Ta pristop ljudi hrani s strupi (drogami, ki jim pravi, zdravila), da bi popravil (napadel) reakcije podhranjenosti. Pomanjkanje razumevanja ustvarja strah. Ko razumemo, da sta tako zdravje kot bolezen posledici naših lastnih življenjskih in prehranskih navad, strah pred »mikrobi« izgine. Naš individualni imunski sistem je neizbežno povezan s planetom Zemljo, iz njenih snovi smo zgrajeni. Celoten planet, celotna geosfera, ima lasten imunski sistem, samovarovalen, obnovljiv, samoozdravljiv. Ko nismo povezani vanj ali ko sistemu povzročamo škodo, je naš lastni propad neizbežna posledica.

Zgodovina

Rudolf Virchow, oče teorije mikrobov, je v svojih poznih letih izjavil: »Če bi lahko svoje življenje živel znova, bi ga posvetil dokazovanju, da mikrobi iščejo svoj naravni življenjski prostor – obolela tkiva – torej da ne povzročajo bolezni.« Louis Pasteur (1822–1895) in Paul Ehrlich (1854–1915) sta svetu podarila mikrobiološko in imunološko doktrino, utemeljeno na teoriji bolezni, še preden so bili odkriti vitamini, elementi v sledeh in druge prehranske snovi. Iz njunih dvomljivih odkritij so kot moda vzniknila cepiva, ki so jih sprejeli tedanji vodilni medicinski znanstveniki – vsi tisti, ki so hrepeneli po preprosto razumljivi razlagi nerazložljivega. Antoine Béchamp (1816–1908), znanstvenik, zdravnik, eden največjih svetovnih bakteriologov in Pasteurjev sodobnik, je prav v tistem času prišel do velikih znanstvenih odkritij. Nekateri največjih umov tedanjega časa so njegove teorije in odkritja sprejeli kot nedvoumno sprejeta dejstva. Béchampovih dosežkov je bilo toliko, da je znanstvena revija ob njegovi smrti potrebovala kar osem strani, da jih je lahko vse naštela. Med mnogimi drugimi rečmi je propada rešil francosko svilarsko panogo, in to pred nosom Pasteurja, ki ga je cesar pooblastil za rešitev zadeve. Béchamp je jasno opisal proces fermentacije, kakršen je – presnovni proces mikroskopskih bitij. Prvi je trdil, da kri ni tekočina, pač pa tekoče tkivo.

Teorija mikrobov je nevarna, ker se zdi tako očitno resnična. Dejansko je resnična le sekundarno. Béchamp je dejal: »Nobena napačna doktrina ne obstaja, ki ne bi vsebovala vsaj delček resnice. To velja tudi za doktrine o mikrobih.« Béchamp je odkril mikrocime (danes jim pravimo mikroorganizmi), drobcena fermentna telesca – temelj celičnega življenja. Ugotovil je, da so mikrobi zagotovo rezultat, ne pa vzrok bolezni. S svojimi eksperimenti je pokazal, da vitalne značilnosti celic in mikrobov določa podlaga, na kateri se mikrocima hrani, raste in razvija v človekovem telesu. Oba, normalna celica in mikrob, imata konstruktivno delo. Celice se v človekovem telesu organizirajo v tkiva in organe. Mikrobi čistijo človekov sistem in ga osvobodijo nakopičene patogene in sluzave materije. Nenehno vdihavamo najrazličnejše mikrobe in bakterije, kakšnih 14.000 na uro. Če so mikrobi tako škodljivi, zakaj nismo že vsi mrtvi?

Antoine Béchamp, znanstvenik in zdravnik, eden največjih svetovnih bakteriologov vseh časov, je sredi 19. stoletja prišel do velikih znanstvenih odkritij. Z dolgoletnim eksperimentiranjem je dokazal, da so mikrobi rezultat, ne vzrok bolezni. Vzrok je onesnažen, podhranjen in zastrupljen teren.

V primarnih fazah vnetja (ob tvorbi vnetne gnojne tekočine) so prisotne bakterije streptokoki, ko krvne celice in tkiva dalje razpadajo, pa se »strep« spreminja v stafilokok – dobiva obliko, naravno prilagojeno svojemu novemu okolju odmrlega tkiva. Bakterije ne vplivajo na žive in zdrave celice, delujejo pa na mrtve. Niso vzrok bolezni, ampak, kot vidimo, rezultat bolezni. Zato se v mnogih primerih pljučnice pnevmokoki na sceni ne pojavijo že v začetku, ampak šele 36 do 72 ur po tem, ko se bolezen začne. Béchampovi biološki dosežki bi lahko medicini prinesli revolucijo, s katero bi dosegla poglobljen vpogled v resnično naravo življenja. Toda v političnem svetu ni bilo tako. Béchamp se je znašel nasproti veščega politika z bogatimi zvezami, Louisa Pasteurja. Béchamp je bil znanstvenik, apotekar Pasteur pa kemik brez izobrazbe iz življenjskih znanosti, a bil je dober oglaševalec in plagiator Béchampovih raziskav. Potvoril jih je in Francoski akademiji znanosti predajal kot svoje lastne! S tem, ko je ta znanstvena odkritja nedodelana javno predstavil, so mu ljudje začeli predano slediti in ga razglašati za znanstvenega genija. V resnici je bil Pasteur v veliki meri odgovoren za pokole živali, ki jih je ubilo medicinsko eksperimentiranje. Uporabljal je pripravke, narejene iz tkiv obolelih živali, zaradi česar so tiste živali, ki so jim snovi vbrizgali, zbolele. Videti je bilo, kot da je bolezen povzročil mikrob, v resnici pa so bili ti pripravki izjemno strupeni. To niso bili znanstveni postopki, dokazovali so le dejstvo, da lahko nekoga naredite bolnega, če zastrupite njegovo kri. Béchamp je na podlagi teorije o mikrocimah odločno svaril pred tovrstnimi neposrednimi vdori v kri.

Nemški bakteriolog Robert Koch (1843–1910) je postavil pravila, po katerih bi mikroorganizme lahko prepoznali kot vzrok bolezni ali kot nepatogene (dobre) mikrobe. Predlagal je slavne Kochove postulate, ki naj bi pomagali pri tovrstnem razlikovanju. Težava pa je bila, da noben mikroorganizem v praksi ni uspešno zadovoljil potrebnim pogojem, da bi ga mogli potrditi kot vzrok neke bolezni. Ko po teh postulatih določene bakterije niso mogli uspešno kvalificirati za odgovornega krivca, je v filozofiji najdragocenejše fantazije medicinske znanosti – TEORIJE mikrobov kot povzročiteljev bolezni – zazijala velika praznina. Eli Metchnikoff (1845–1916) je majavo teorijo podprl z novimi zamislimi o levkocitih in fagocitih, torej o tem, da bele krvne celice okupirajo tuje snovi v krvi in tkivih. S tem je zasnoval imunološko TEORIJO. Novo razviti modeli Metchnikoffa so zabrisali očitne pomanjkljivosti teorije mikrobov, ki so se zrcalile v dilemi, zakaj vsak, ki je izpostavljen istim mikrobom, ne razvije bolezni. Teoretska imunologija po Ehrlichu, Pasteurju in Metchnikoffu je ljudem zdaj lahko razložila, zakaj oz. zakaj ne.

Če so bile po tej teoriji človekove imunske celice pametne in so zmogle prepoznati sovražnika, vdirajočo bakterijo, so rekli, da je fagocitoza nemudoma zajela in uničila sovražnika. Če so bili levkociti nesposobni (zaradi kakršnega koli čudnega razloga že), je napadalec prevzel nadzor in nadaljeval z uničevanjem žrtve. Rešitev so našli v tem, da je treba levkocite naučiti, kako naj prepoznajo in uničijo vdirajoče mikroorganizme. Ti platonski akademiki so omogočili vzpon imunizacijske teorije (o antigenih in protitelesih), po kateri vbrizganje bolezenskih ostankov (izločkov gnoja) v zdravo osebo spodbudi imunsko reakcijo. Sledila je priprava levkocitov, da bodo lahko prepoznali sovražnika in ga zajeli – cepljenje. Toda znanstveni časopis British Medical Journal je novembra 1950 priznal: »Kljub najpozornejši skrbnosti je množična kontaminacija cepiva v času njegove priprave neizbežna, prisotnih je lahko tudi do 500 milijonov organizmov na mililiter…« In če bi bakterije res povzročale bolezni, ali ne bi vsakdo, že ko bi prejel prvo takšno cepivo, preminil v 24 urah po cepljenju?

Louis Pasteur je bil vešč politik z bogatimi zvezami ter kemik brez izobrazbe iz življenjskih znanosti. Odkritja drugih je prodajal za svoja lastna in neupravičeno zaslovel. Sčasoma je priznal, da mikrobi niso vzrok bolezni. Žal so bili temeljni kamni medicine tedaj že postavljeni in toka dogodkov ni mogel obrniti.

Naša telesa so gosto poseljena z mikroorganizmi, od znotraj in od zunaj. Kar nas naseljuje, nas ne poškoduje, temveč je ključno za obstoj. Živimo v simbiotski, vzajemno koristni, vzajemno potrebni zvezi s sebi lastno populacijo bakterij.

Leeuwenhoek je v 17. stoletju z mikroskopom na človeku odkril življenje. Po dolgem premisleku je z nepristransko odmaknjenostjo sklenil, da je človek gostitelj mikrobov, ki živijo na njem, kar ne povzroča bolezni. Družba pa je v zvezi z bakterijami, v povezavi z umazanijo, nesnago ali čistočo, razvila določene občutke. Freud je prepletal bakterije celo s pojavi spolnega vedenja. Pasteur je kasneje v svoji karieri izjavil, da mikrobi in bakterije niso pravi niti primarni vzrok bolezni. Opustil je svoja zgodnja prepričanja o teoriji mikrobov in postal prepričan, da najprej pride bolezen, šele nato pridejo mikrobi. Izjavil je: »Prisotnost patogenega dejavnika v telesu ni nujno sinonim za nalezljivo bolezen.« Pasteur se je zavedal, da se fermentacija pojavi le na poškodovanem, prizadetem ali odmrlem materialu in da so bakterije naravna posledica fermentacije, ne pa njen vzrok. Kasneje je spoznal tudi to, da mikrobi in bakterije spreminjajo svojo obliko glede na okolje. Žal so bili temeljni kamni medicine modernega časa že postavljeni in toka dogodkov ni mogel več obrniti niti Pasteur sam.

Skoraj vsi učbeniki bakteriologije razkrivajo, da NORMALNO zdravo grlo vsebuje:

1. alfa hemolitične streptokoke
2. Neisseria spp. (gonoreja in meningitis)
3. koagulaza-negativne stafilokoke
4. Staphylococcus aureus (zlati stafilokok)
5. streptokoke skupine A
6. Haemophilus haemolyticus (hemolitični hemofilus)
7. kvasovke, difteroide, anaerobe
8. pnevmokoke in po Gramu negativne bacile
9. gama streptokoke

Mnoge t. i. nalezljive patogene bakterije, kvasovke, glive in plesni odlično uspevajo v neravnovesnem pH okolju. Te bakterije – vse so zelo znani sovražniki iz vojne, ki jo proti bakterijam vodi moderna znanost – optimalno uspevajo v medijih z neravnovesnim pH:

• stafilokok (npr. kožne bakterijske okužbe)
• meningokok (meningitis)
• streptokok (angina)
• Corynebacterium diphteriae (davica)
• pnevmokok (pljučnica)
• Clostridium tetani (tetanus)
• H. influeza (gripa) in druge

Danes torej vlada popačeno prepričanje, da nam teorija mikrobov razkriva osrednje vzroke bolezni. Okoli nje je na podlagi komercialnih interesov nastala globalna podporna infrastruktura, ki si je prav s pomočjo te teorije zgradila multi-milijardni posel.

Virusi

Omenili smo, da teorija mikrobov ni sposobna zadostiti Kochovim postulatom. Tudi teorija virusov ne preživi temeljnih pogojev znanstvene preglednosti, da bi bila lahko vsaj teorija, kaj šele, da bi postala ZAKON. Dorlandov Ilustrirani medicinski slovar pravi, da je virus neločljivi miniaturni infekcijski agent (ki ga ni mogoče razločiti iz svetlobe mikroskopa), nima lastne presnove, deli (razmnožuje) pa se lahko le v živi celici. Virion definira kot celovit virusni delec, ki ga najdemo zunaj celice gostiteljice in lahko preživi kot kristal ter okuži živo celico. – Z drugimi besedami, ta inteligentni virus (ki nima ne možganov ne živčnega sistema) naj bi prelisičil celično membrano (varuha citoplazme), prešel v notranjost celice, se splazil mimo lizosomov, ki običajno pojedo in presnovijo vse propadajoče ali tuje snovi v celici, prevaral naj bi ribosome in polisome, da so virusi prijazne aminokisline, vstopil v aminokislinsko polipeptidno verigo ostankov aminokislin, prevzel ribosomski nadzor, se samorazmnožil in nato izvrgel (kristalni) virion, ki bo napadel še priležno celico!?

V preteklosti so se pojavljale precej drugačne ugotovitve, in sicer, da so drobci, ki so jih z elektronskim mikroskopom identificirali kot viruse, zelo verjetno lahko zgolj delci neživih, degradiranih beljakovin – razpadli peptidi v procesu celične smrti, katabolični ostanki citoplazme ali beljakovine, ki jih celice same tvorijo v procesu popravljanja škode na neravnovesnem biološkem terenu. Raziskovalci, ki so iskali hipotetični »izmuzljivi virus«, poročajo, da lahko virus »oponaša« človeško tkivo! Virusi pravzaprav so človeško tkivo.

Virus je leta 1892 prvi izoliral ruski lovec na bakterije Dimitri Iwanowski, ko je pridobival tekočino iz bolnih rastlin tobaka. Tekočino je precedil skozi fin filter, ki je zadržal bakterije. Presenetilo ga je, da je bakterij prosti filtrat zlahka povzročil obolevanje zdravih rastlin. Leta 1898 je nizozemski botanik Martinus Willem Beijerinck, eksperiment ponovil in prav tako ugotovil, da obstaja nek nevidni vzrok bolezni, ki ga je poimenoval »virus tobačnega mozaika«. Istega leta kot Beijerinck sta dva nemška znanstvenika prečistila tekočino filtriranih virusov, ki so pri govedu povzročali slinavko in parkljevko. Walter Reed je leta 1901 sledil trendu s pripravo filtrata, ki je povzročal rumeno mrzlico, kmalu za tem pa so odkrili še mnoge viruse, ki so jih označili kot »povzročitelje bolezni«. Leta 1935 je Američan Wendell M. Stanley začel na začetku in prek filtriranja tekoče raztopine ustvaril čiste kristale virusa tobačnega mozaika. Potrdil je, da ti kristali zlahka okužijo rastline, toda zaključil je, da virus ni živ organizem, saj lahko kristalizira kot sol, a vendar ohrani »nalezljivost«. Po vsem svetu so biologi začeli filtrirati viruse in rodilo se je novo področje biologije – virologija. Medicinska znanost je bila zgodovinsko gledano v dilemi, ali so virusi živi ali ne. Izvorno jih je opisala kot nežive, danes pa pravi drugače, da gre za izjemno zapletene molekule ali za ekstremno preproste mikroorganizme, o katerih običajno govori kot o parazitih z lastnim življenjskim ciklom.

Morda bomo v bližnji prihodnosti odkrili, kar znanost počasi že domneva: da so virusi v resnici sestavni del razgradnega procesa, ki ga sprožijo celice same, da bi se očistile in obnovile dedni material.

Tudi virologija se je rodila iz doktrine monomorfizma – iz prepričanja, da obstajajo stalne nespremenljive vrste mikroorganizmov; da vsak patološki tip sproža le eno specifično bolezen; da mikro-oblike nikdar ne vzniknejo endogeno (da bi imele absolutni izvor znotraj gostitelja); in da so kri ter tkiva v zdravih razmerah sterilni. Teoretično, v idealnih pogojih zdravja, bi kri lahko bila sterilna, čeprav ima, kot smo pojasnili, že vgrajen potencial, da se v njej lahko razvijejo bolezenske mikro-oblike. Dolgotrajna in ponavljajoča se opazovanja žive krvi pod mikroskopom s temnim poljem pa nam kažejo, da lahko kri vsebuje številne mikro-oblike tudi tedaj, ko človek nima nobenih simptomov in je v ortodoksnem smislu povsem zdrav. Monomorfizem je bil temeljni kamen razvoja medicinskih raziskav in terapij 20. stoletja. Temelj te razprave je bilo tudi odklonilno stališče tedanjega vplivnega vodilnega kroga, da bi pošteno preučili, kaj šele sprejeli prikazana dejstva o pleomorfizmu. Ta dejstva so pokazala: da virusi, bakterije, kvasovke, glive in plesni vznikajo iz mikrocim; da lahko mikro-oblike v živem okolju hitro spreminjajo obliko (se razvijejo v druge oblike ali vrnejo v prejšnje), pri čemer lahko ena postane druga glede na razmere na biološkem terenu; da kri in tkiva niso nujno sterilni; da specifične bolezni ne obstajajo, ampak obstajajo specifične razmere. Tisti, ki so nosili »halje« znanstvenih avtoritet, pa niso dovolili, da bi njihov položaj zamajali nasprotujoči si dokazi. Takšni dokazi se kopičijo že od 19. stoletja, od del Antoinea Béchampa naprej.

V prvi tretjini 20. stoletja se je razvnela debata o možnostih filtriranja bakterij. To je bila velika bitka na ravni mikromorfologije. Tudi tu je prevladal ortodoksni pogled, da bakterijske oblike niso dovolj majhne za prehajanje skozi sita ter da nimajo manjših, zgodnejših razvojnih faz. Skozi sita naj bi prehajali samo virusi. Temeljni medicinski učbeniki so dolgo ohranjali razliko med bakterijami in virusi na podlagi postopkov filtriranja. Toda to se je izkazalo za netočno. Pozneje so odkrili mnogo naravnih celičnih oblik, ki jih je bilo mogoče filtrirati (določena mikoplazma, rikecije (Rickettsia spp.) in druge skupine). Z navidezno zmago monomofnega pogleda pa se je žal izgubilo globlje razumevanje nalezljivih »bolezni«. To nerazumevanje danes tlakuje pot raku, degenerativnim simptomom in Aidsu.

Tipična bakterija meri okoli en mikron. Večina oblik, ki so prehajale skozi filtre in jih danes imenujejo virusi, meri od 0,3 do 0,01 mikrona. Večina večjih virusov meri tretjino do četrtino velikosti povprečne bakterije. Velikost je kritična, saj je prav 0,3 mikrona meja ločljivosti sodobnih mikroskopov s svetlim poljem. Viruse so odkrili in opazovali pod elektronskimi mikroskopi, toda ti postopki zaradi kemičnega označevanja poškodujejo in dezorganizirajo vsak vzorec. Rifejeva tehnologija, ki so jo uničili pridobitniški interesi, je dovoljevala opazovanje življenja, ki se razvija dalje tudi pod lečami. Ko so virusi postali vidni, so umi, okuženi z monomorfizmom, ugotavljali, da so te beljakovinske strukture telesu nekako tuje. Virusi so »najučinkovitejši samoreproduktivni intra-celični paraziti«, navaja Biokemija Luberta Stryerja (2. izdaja, 1981). Toda že v naslednjem stavku pravi: »Virusi niso sposobni ustvarjati presnovne energije niti sintetizirati beljakovin.« – To je paradoks!

Sedma izdaja učbenika Textbook of Medicine (Russell L. Cecil, 1947) navaja, kar še vedno drži: »Narava virusov še ni dokončno znana, nekatera dejstva pa se zdijo dobro utemeljena. Danes je o virusih prikladno razmišljati kot o nekakšnih izjemno majhnih znotraj-celičnih parazitih.« Če se zaradi katerega koli razloga beljakovinska struktura celične citoplazme poškoduje, vrečice celičnih encimov, imenovane lizosomi, sprostijo encime, ki presnovijo odmrle beljakovine citoplazme. S smrtjo celice in razgradnjo celičnega jedra encimi ribonukleaze in deoksiribonukleaze katalizirajo depolimerizacijo RNK in DNK – to priskrbi prosta vlakna nukleoproteinov, ki »oponašajo viruse«, kar lahko vidimo z opazovanjem pod elektronskim mikroskopom. Cele knjige bi lahko napisali o predpostavkah, teorijah in hipotezah, povezanih z imunologijo, teorijo mikrobov in teorijo virusov. Nekateri današnji virologi že izjavljajo, da »virus« ostaja speč in skrit v telesu, nekatere vodilne avtoritete pa poleg tega razkrivajo, da se ti majhni nebodigatreba skrivajo v živčnih ovojnicah.

Morda bomo nekega dne v bližnji prihodnosti, z izboljšavami elektronskega mikroskopa, odkrili, da so delci, ki jim pravimo virusi, v resnici le del znotraj-celične presnove beljakovin, del razgradnega procesa, v katerem iz zapletenih snovi nastajajo preproste spojine.

Imunologija

Če bi zamisli, ki jih goji imunologija, na kakršen koli način res lahko podprli, potem lahko mirno trdimo, da nas je evolucija pustila na cedilu. Edini, ki naj bi imeli od evolucijskega napredka koristi, bi bili po tej teoriji: mikrob, ki po pameti prekaša človeka, virus, ki po pameti prekaša celično membrano, in glodalec, ki je človeka prehitel že pred 65 milijoni let (približno takrat naj bi človek izgubil svojo sposobnost izdelovanja vitamina C)! Če je reakcija antigen/protitelesa resnična … nas je prelisičila tudi anafilaksa, ki glede na razmere ne bi smela obstajati (pretirana reakcija organizma na vbrizgano tujo beljakovino; takšno vbrizganje namreč povzroči, da človek ali žival postaneta hiper-dovzetna za naslednje vbrizganje iste snovi). Dr. W. H. Manwaring, profesor bakteriologije in eksperimentalne patologije na Leland Stanford University, razglaša: »Ne le, da glede tvorbe tako imenovanih protiteles ni nobenega dokaza. Obstajajo temelji, iz katerih lahko sklepamo, da vbrizgane beljakovine mikrobov tvorijo hibride z beljakovinami v telesu, pri čemer nastajajo novi rodovi, katerih značilnosti in učinkov ni mogoče predvideti. Celo netoksične bakterijske snovi včasih hibridizirajo z albumini v serumu in tvorijo specifične strupe, ki se v telesu dalje množijo in razmnožujejo, do neskončnosti. Medtem ko se življenje nadaljuje, ti strupi povzročajo nepojmljivo škodo.« Dr. Manwaring nadaljuje: »Kljub milijonom dolarjev, porabljenih za raziskave, in kljub desetinam milijonov, vloženih v komercialno uporabo, je med sto teoretično logičnih monovalentnih ali polivalentnih, profilaktičnih ali kurativnih anti-serumov, 95 odstotkov vseh končalo zavrženih na kliničnem odpadu. Enako velja za cepiva … in temu pravimo znanstvena medicina. Dvanajst let raziskovanja s pomočjo imuno-fizioloških testov ponuja množico eksperimentalnih dokazov, ki so nasprotujoči Ehrlichovi teoriji in nezdružljivi z njo. To me je prepričalo, da je koncept o izvoru, naravi in fiziološki vlogi specifičnih protiteles popolnoma zgrešen.«

Ti izvorni eksperimenti so razkrili mnoge škodljive in nepričakovane reakcije. Kljub temu je obveljala domneva, da človek in žival izvirata iz istih evolucijskih začetkov, torej lahko bolezenske ostanke najprej vbrizgajo živalim, živalski serum naj tvori protitelesa, ta pa bodo nato sprejemljiva za ljudi. V svojem delu iz leta 1979, Clinical Interpretation of Laboratory Tests (str. 439), je dr. Frances K. Widman, dr. med., profesorica patologije na ameriški Univerzi Duke, zapisala: »Dejstvo, da pacientov serum vsebuje določena protitelesa, ne dokazuje, da je njegovo sedanjo ali nedavno bolezen povzročil ta organizem. Če serum v začetku bolezni vsebuje le malo ali nič protiteles in če so v vzorcu, odvzetem v fazi »okrevanja«, nekaj tednov kasneje prisotne visoke ravni protiteles, obstajajo le močni posredni dokazi, da je bolezen posledica tega organizma.« Na strani 401 nadaljuje: »Vojna med mikroorganizmi (mikrobi in virusi) se neprestano nadaljuje. ‘Čudežna zdravila’ niso izbrisala nalezljivih bolezni, spremenila so le razmere in naravno zgodovino mnogih okužb. Organizmi (mikrobi) nam kažejo izjemne zmožnosti prilagajanja okolju, tako da zdravila, ki so danes učinkovita, že jutri proti tej isti vrsti okužbe postanejo neučinkovita.« Ali ni čudno, da so sodobni znanstveniki tako globoko ukoreninjeni v teorijo okužbe z mikrobi kot povzročitelji bolezni, da ne zmorejo več doumeti, da okužba sploh ni okužba … ampak vnetje. Le redki bodo v tem brezplodnem iskanju poti za izkoreninjanje bolezni razmišljali o kronični zastrupitvi in/ali podhranjenosti kot o možnih dejavnikih zbolevanja.

Mikrocime

»Prah si in v prah se povrneš.« Geneza 3:19

Tri desetletja pred vzponom monomorfizma je Antoine Béchamp pozornost posvečal drobnim »molekularnim granulacijam«, ki jih je našel v telesnih celicah in so jih omenjali že drugi opazovalci pred njim. Bile so pomanjkljivo opredeljene in nihče dotlej še ni identificiral njihovega statusa ali funkcije. Po desetih letih skrbnega eksperimentiranja je Béchamp leta 1866 svetu razglasil odkritje izjemnega pomena: da so te granule živi elementi. Imenoval jih je mikrocime, kar je pomenilo »majhni fermenti«. V naslednjih trinajstih letih je Béchamp s svojim predanim sodelavcem profesorjem Estorjem razvil in izpopolnil teorijo mikrocim.

Vsemu znanstvenemu razvoju in tehnologiji navkljub živimo v dobi nazadnjaškega prepričanja, da so mikrobi naši sovražniki in povzročitelji bolezni.

Bistvo Béchampove teorije je, da mikrocime, neodvisni živi elementi, obstajajo znotraj vseh živih bitij in da so hkrati graditelji ter razgrajevalci vseh organizmov. Mikrocime prebivajo v celicah, v medcelični tekočini, v krvi in limfi. Ko smo zdravi, mikrocime delujejo harmonično, v telesu poteka normalna koristna fermentacija. V razmerah bolezni mikrocime delujejo drugače, spremenijo tako svojo obliko kot funkcijo. Razvijejo se v mikroskopsko majhne oblike (mikrobe), ki odsevajo stanje bolezni in sprožajo simptome – gre za proces v smeri »morbidnega razvoja«, je dejal Béchamp. Do bolezenskega razvoja mikrocim pride zaradi sprememb našega terena, ki nastanejo zaradi neustreznega načina življenja in prehranjevanja. Béchamp je opazoval, kako se te granule medsebojno povezujejo in podaljšujejo v bakterije. Bil je prvi, ki je opazoval, raziskoval in opisal koncept pleomorfizma. Mikrocimska preobrazba je temelj organiziranosti telesnih procesov, saj izgrajuje celice in celotne žive organizme. Poleg izgradnje mikrocime izvedejo tudi proces posmrtnega recikliranja fizičnega telesa. Mikrocime so nekaj, kar ne more biti niti ustvarjeno niti uničeno. So predhodniki življenja vse žive organizirane materije.

Poglejmo še drugače. Mikrocime so fermenti – živi elementi, ki so sposobni fermentirati sladkor. To je prebavni (kemijski) proces, ki ga izvajajo encimi (v grščini to pomeni »fermentirati«). Obstajajo različne vrste fermentacij glede na končni produkt. Alkohol je tak produkt, obstaja torej alkoholna fermentacija. Poznamo tudi laktično (mlečno-kislinsko) fermentacijo, iz katere nastanejo mlečne kisline. Ta poteka v mišicah, zaradi nje nastajata dobro znani mišična utrujenost in bolečina. Béchamp je proces življenja razumel kot nenehni celični razkroj, ki poteka pod vplivom mikrocimske fermentacije – celo v zdravem telesu, hkrati pa se dogaja obnova in tudi zanjo skrbijo mikrocime. Ko pride bolezen, fermentacijski razkroj ni samo pospešen, pač pa tedaj pobudo prevzemajo razvijajoče se morbidne (bolezenske) oblike, vključno z bakterijami, kvasovkami, glivami in plesnimi. To so višje razvojne oblike mikrocim, ki se hranijo s snovmi v telesu. Nastajajo degenerativni bolezenski simptomi.

Encimi

Vemo, da skoraj vse kemične reakcije v telesu, ne le fermentacijo, izvajajo ali nadzirajo encimi. Encimi so katalizatorji, ki pomagajo izvajati kemijske procese. So kompleksne beljakovine. Morda so celo najbolj osupljive snovi v našem telesu. Na telesni temperaturi namreč zelo hitro izvedejo zapletene reakcije, za katere bi v laboratoriju s posebno opremo potrebovali dneve ali pa jih sploh ne bi mogli izvesti. Kot vemo iz Béchampovih odkritij, je povsem mogoče, da encimi ustvarijo mikroorganizme ali sami postanejo mikroorganizmi. Znano je, da so encimi udeleženi pri popravljanju poškodovanih genov, ki definirajo in nadzirajo našo dednost in funkcijo. Béchamp je domneval, da mikrocime koagulirajo in postanejo genski material. Kot kaže, so encimi precej magične in skrivnostne snovi. Za vsakim encimom je mikrocima. Gen lahko na nek način zaznavamo kot orodje mikrocim. Mehanizem regeneracije (popravljanja) bi lahko deloval tako, da bi encimi izdelali regenerativno beljakovino (ali pa bi sami postali taka beljakovina), nato pa bi jo vstavili v gen. Precejšnja verjetnost je, da tako vlogo opravljajo tudi virusi – da so torej virusi beljakovine, ki popravljajo celice, oz. da so strukture, namenjene popravljanju genov, ne pa povzročitelji simptomov. Večina virusov je, kot vemo, zgrajena iz jedra genskega materiala, obdanega z beljakovinsko ovojnico.

Vodilna bioznanost danes napačno interpretira in narobe razlaga proces regeneracije oz. popravljanja živih struktur. O njem govori kot o bolezni, njegova orodja – regeneracijske beljakovine, ki popravljajo celice – pa imenuje virusi, posebej retrovirusi. Retrovirusi imajo sposobnost, da se vstavijo v našo DNK. To naj bi domnevno počeli denimo tudi retrovirusi HIV. Opazovalci, ki jih bremeni pristranskost, zlahka domnevajo, da teh reči tam ne bi smelo biti. Prav takšno napako stori znanstveni um, katerega razmišljanje pogojuje teorija mikrobov. Virusi nimajo reproduktivnih mehanizmov, za razmnoževanje potrebujejo celico gostiteljico. Zakaj se ne morejo razmnoževati zunaj celice? Najbrž zato, ker temu niso namenjeni. Morda nekaj znotraj celice tvori viruse ali to nekaj s točno določenim namenom postane virus. Obstaja verjetnost, da ima virus v svojem središču skupek mikrocim. Tako kot glede bakterij tudi glede virusov monomorfistična medicinska znanost ne ponuja nikakršne razlage, od kod te oblike sploh vzniknejo. Pleomorfizem na to odgovori.

Bolezenske razmere oslabijo naš encimski sistem do te mere, da lahko v procesu popravljanja tkiv nastajajo »nepravilne« strukture. Ker encimi za svoje delovanje potrebujejo minerale, lahko že majhen mineralni primanjkljaj sproži napako pri popravljanju genov. Napačna beljakovinska struktura je morda še vedno sposobna vstopiti v DNK, a povzroči lahko napačno delovanje. Če do tega pride, taka struktura ne more dobro opravljati svoje izvorne naloge, zaradi česar lahko v celici sproži novo bolezensko situacijo. Druga možnost je, da tudi ob pravilni regeneracijski strukturi prehranska pomanjkanja ali prehranska izčrpanost encimskega potenciala preprečijo pravilno delovanje. Ko taka beljakovinska struktura plava naokoli, se lahko razvije v višjo bolezensko obliko od obstoječe, odvisno od okoliščin. Lahko se denimo razvije v bakterijo. To je zelo dobro dokumentirano v »izgubljenih« poglavjih zgodovine medicinske biologije. Na kompromitiranem terenu lahko danes koristna bakterija že jutri postane škodljiva gliva ali plesen. Tudi Pasteur je vedel, da lahko bakterije spreminjajo svojo obliko. Rekel je, da samo nespremenljive specifične bakterije iz zraka povzročajo bolezen. Béchamp po drugi strani ni nikdar zanikal, da zrak nosi bakterije, toda vztrajal je, da bakterije v zraku niso nujne za nastanek bolezni. Pasteur je skušal dokazati, da moramo biti najprej napadeni (zato bi se po njegovem morali zaščititi z dobičkonosnimi cepivi). Toda resni znanstvenik Béchamp je pokazal, da neodvisni živi element, ki se lahko zaradi bolezni dalje razvija, izvorno že obstaja v prav vseh celicah našega telesa. Priskrbel je dokaze, da je to vse, kar je potrebno za pojav simptomogenih organizmov. Telo ima v sebi naravne dejavnike in potencial za nastanek bolezenskih simptomov, med katerimi je tudi pojavljanje mikroorganizmov. To pomeni, da imamo vrojeno naravno sposobnost postati in ostati zdravi.

Naše telo ima potencial, da ostane zdravo ali da razvije bolezen, s katero samo čisti bolni teren. Vrojeno imamo naravno sposobnost postati in ostati zdravi.

Kdo ima prav, Pasteur ali Béchamp, je za nekatere ljudi še vedno dilema. Ob tem je precej nenavadno, da je ime Antoine Béchamp skupaj s to kontroverzno dilemo sčasoma izginjalo iz uradne zgodovine, iz medicinskih in bioloških knjig – celo iz enciklopedij. Če pomislimo na veličino in izjemno število Béchampovih odkritij, je več kot verjetno, da so te vsebine odstranili, ne le naključno spregledali. Zgodovinski umor Antoinea Béchampa je na medicinsko znanost vplival tako, da medicina danes vleče zaključke na podlagi polresnic. To človeški vrsti povzroča nepopisno trpljenje, posebej na Zahodu. Nastali koncept, ki bolezni vidi kot entitete, ki nas napadajo, je nadvse vprašljiv. Je tudi poglavitna ovira, zakaj sodobna civilizacija ne zmore reševati svojih nakopičenih zdravstvenih problemov.

Nenavadna so tudi poročila, po katerih je Pasteur na smrtni postelji priznal: »Claude Bernard je imel prav – mikrob ni nič, teren je vse.« A tudi, ko je umiral, zaslug za odkritje tega dejstva ni priznal tistemu, kateremu odkritje pripada – Antoineu Béchampu!

En organizem lahko hitro prevzame mnoge druge oblike in hkrati se lahko nahaja v različnih fazah. Toksini (kisline), ki izhajajo iz celotnega spektra teh mikro-oblik, se povezujejo ter povzročajo simptome ali pa vzdražijo telo, da jih ustvari. Toksični izločki kvasovk, gliv in plesni primarno moteče vplivajo na telo. Toda mikrobi niso tisti, ki povzročijo bolezen. Mikrobi se pojavijo zaradi kompromitiranega biološkega terena. Pleomorfizem je mogoče opazovati, če bi se medicinska znanost le potrudila pogledati. Ko se ciklus začne, dalje kompromitira teren in ustvarja začarani krog neravnovesja. Kot smo že pojasnili, je človek od določenih mikroorganizmov življenjsko odvisen. Enako velja za vse višje razvite organizme na Zemlji. Ti mikroorganizmi primarno živijo v našem prebavnem traktu. Tega dejstva ni mogoče ovreči. Ni treba vložiti veliko truda, da bi razumeli, da lahko njihova mesta zasedejo druge oblike, če se življenjsko okolje spremeni. Da do tega pride, pa ni potrebna nobena invazija od zunaj. Druge oblike se lahko razvijejo neposredno iz katere koli naše celice. Razumevanje načel pleomorfizma in terena nam omogoča razumevanje vprašanja, zakaj smo bolni in utrujeni. Ko razumemo, ZAKAJ smo bolni in utrujeni, šele lahko začnemo izvajati potrebne spremembe v svojem načinu življenja, ki bodo našemu telesu povrnile ravnovesje.

Mikroskopija črnega polja

Poudarimo še enkrat. Če živo kri opazujete pod kontrastnim mikroskopom s črnim poljem, lahko vidite pleomorfne oblike. Tovrstno analizo živih celic uporablja tudi pomorska biologija, da lahko opazuje drobcena morska živa bitja s krhkimi zunanjimi ovojnicami. Ta izjemno močan mikroskop lahko objekte opazovanja poveča tudi do 28.000-krat, kar opazovalcu omogoča, da do najmanjših podrobnosti jasno vidi bakterijske in glivične oblike v krvi! Krvni vzorec osvetli posebna kontrastna naprava v mikroskopu. Objekti opazovanja se pod lečo pokažejo na črnem in/ali sivem ozadju. To omogoča slike vrhunske kakovosti. Videti je mogoče rdeče in bele krvničke; kristalizirane eksotoksine; mikotoksine; holesterol; kovine; krvne strdke; znake pomanjkanja kisika; neprebavljene maščobe; bakterije, kvasovke, plesni in mnoge druge reči – vse to v ENI kaplji žive krvi! Če živo kri nato opazujemo na posnetkih ali na videu, lahko vidimo bakterije, kvasovke, glive in plesni, kako se hranijo in rastejo, ko kri izgublja hrano in kisik. Nadvse osupljivo je, ko vidimo, kako so te oblike vzniknile iz prej zdravih rdečih in belih krvnih celic! Živeti začno na račun vitalnih hranilnih snovi telesa: glukoze, beljakovin, maščob, hemoglobina, tkiv in organov.

Nastali koncept, ki bolezni vidi kot napadalne entitete, je nadvse vprašljiv. Je tudi poglavitna ovira, zakaj sodobna civilizacija ne zmore reševati svojih nakopičenih zdravstvenih problemov.

Konvencionalni medicinski establišment ne opazuje žive krvi. V diagnostične namene se osredotoča predvsem na kemično analizo in s tem zamuja najboljšo zabavo. Njegova praksa »barvanja« preparatov sproži dezorganizacijo oblik. Pravzaprav so biološke oblike in elementi danes definirani prek umetne tehnike »barvanja« preparatov, kar v celotni zadevi sproža pristranskost. Ta pristop je torej zgolj zakoreninjena navada, ki jo vztrajno učijo na medicinskih fakultetah in uporabljajo v raziskovanju. Ta navada je ozka in omejujoča, v resnici zaslepi vsakogar, ki to metodo uporablja. Delovanje kemičnega barvila olajša videnje določenih reči, kot sta celična stena in jedro, vendar za ceno motenja in dezorganiziranja vseh mikro-oblik, ki živijo, se premikajo in hranijo v krvi – te postanejo nevidne in nerazpoznavne. Posledično opazovalci mrtve krvi o teh oblikah govorijo kot o »artefaktih«, »organelih«, »mikrosomih« itd.. Mikro-oblike bi morali opazovati takšne, kot v resnici so, saj nam bo le tako postalo jasno, da nobena manipulacija z zdravili ne bo ustavila njihove evolucije, preobrazbe in množenja. Če bi bilo to mogoče, bi hkrati pomenilo konec gostitelja.

Kvasovke, glive in plesni

Kvasovke in glive so enocelične oblike življenja. Poseljujejo kopno, zrak in vodo, vsepovsod so. Plesni, ki so njihov bližnji sorodnik, so končna faza vseh pleomorfnih ciklusov v telesu. V stotinah milijonov let so se kvasovke, glive in plesni razvile v več kot 500.000 različnih prepoznavnih oblik. V tem času se genetsko niso bistveno spreminjale. Očitno tega niso potrebovale, saj popolnoma ustrezajo temu, kar je njihova naloga. Od hitrega razrasta se lahko vrnejo v tisočletno mirovanje. To potrjujejo njihove žive spore, ki so jih odkrili v egipčanskih grobnicah. Obstajajo trdne biološke podlage, da imamo v telesu vgrajeno sposobnost ustvarjanja pleomorfnih oblik. Bakterije, kvasovke, glive in plesni niso zmožne povsem obvladovati mehanizmov naravnega ravnotežja, ki so lastni višjim oblikam življenja, kot je človek. A ko organizem gostitelja umre, so te mikro-oblike »pogrebniki«, ki višjo obliko življenja spet razgradijo v osnovne elemente.

Gre za naravni in potrebni življenjski proces. Organizmi, ki opravljajo tovrstno recikliranje, so se razvili iz mikrocim in so v bistvu njihova čistilska (mrhovinarska) oblika. Mikrocime naravno bivajo znotraj vseh pleomorfnih oblik, tako kot naravno bivajo znotraj vseh živih bitij. So končna, neminljivo prisotna oblika, na katero se razgradi vsakršna organska materija. Kvasovke in glive lahko prevzamejo pobudo tudi, ko smo še živi, kajti mikrocime iz kislega terena dobijo kemični signal, da je organizem mrtev ali dezorganiziran! Telo naravno postane kislo, ko umre ali ko se v celicah začne dezorganizacija. Eden od simptomov neravnovesij terena je pomanjkanje kisika. Organizmi, ki se razvijajo v smeri bolezni, odlično uspevajo brez kisika, saj so anaerobni. V tako stanje spravimo sami sebe zaradi najrazličnejših oblik stresa. Glavne oblike stresa so kronično nepravilna prehrana in/ali druge kronične zastrupitve. Čustveni preobrati in neljubeče misli, jeza ipd., imajo v naših tkivih prav tako močne učinke zakisanja.

Organizmi, ki se razvijejo na obolelem terenu, nas dobesedno žive jedo in onesnažujejo. Pravzaprav najprej onesnažimo sami sebe, pri čemer ustvarimo fiziološko bolezen: neravnovesni pH oz. toksičnost lastnega biološkega terena. Toksini in prehrana, ki nas zakisajo, zmotijo telesno kemijo, izgubljanje ravnovesja pa sčasoma zmoti osrednje ravnovesje mikrocim. Prehranska pomanjkanja imajo lahko enak učinek, včasih pa so lahko tudi posledica zakisanosti. Akutna zastrupitev, če le ni usodna ali če ne povzroči trajnih poškodb, na zdravem terenu le začasno in minimalno zmoti mikrocime, ravnovesje pa se bo kmalu spet vrnilo. Drugače je, kadar so naše težave kronične. Tedaj bolezen nastane tako, da se mikrocime razvijejo v bakterije, kasneje pa gre razvoj še naprej in telo prevzamejo kvasovke in glive. Kvasovke in glive lahko zajamejo kri, celice ali tkiva, kar povzroča široko paleto simptomov. Poglavitna hrana kvasovk in gliv je v našem telesu glukoza, ki jim dovaja energijo, za razvoj in rast pa si vzamejo tudi maščobe in beljakovine. Ko se ti organizmi hranijo, nastajajo odpadne snovi, enako kot pri hranjenju človeka. Njihovemu »urinu in blatu« pravimo mikotoksini (miko = gliva; toksin = strup). Zastrupljenost telesa z mikotoksini imenujemo mikotoksikoza. Vse te snovi še poslabšajo zakisanost, ki smo si jo povzročili z napačno prehrano. Sproščajo se v kri in prehajajo v celice. V skrajnem primeru lahko pride do zastrupitve krvi. Čedalje hujše zastrupljanje celic in tkiv poslabšuje ravnovesje mikrocim in vodi čedalje globlje v utrujenost in bolezen.

Simptomi in imunski sistem

Simptomi bolezni se kažejo na dva primarna načina: (1) so rezultat poskusov telesa, da bi se soočilo z zastrupljanjem, in (2) so tudi rezultat delovanja toksinov na kemične snovi, celice in tkiva v telesu. Pogosto sta prisotna oba načina. Večina toksinov v telesu so namreč presnovni ostanki kvasovk in gliv, vključujejo pa tudi veliko število okolijskih strupenih kemikalij, ki smo jim bili izpostavljeni. Primarne mikotoksine ustvarjajo neposredno ti organizmi, sekundarni pa so posledica razgradnih procesov, ali pa gre za kombinacijo obojega. Čeprav kvasovke in glive v telesu naredijo večino razdejanja, lahko tudi zgodnejši, bakterijski procesi, sprožajo znatne učinke, ko bakterije izločajo svoje izločke (eksotoksine) in kemične produkte (endotoksine). Bakterijske oblike se vedno ne razvijejo v glive niti glive vedno ne postanejo končna oblika, plesni. Odvisno je od posamezne oblike in stanja terena. Poleg naše lastne sposobnosti, da generiramo različne mikro-oblike, te oblike v naše telo vstopajo tudi prek dihalnega sistema in prebavnega trakta, saj smo del živega okolja. Béchamp je ugotovil, da pri bakterijskih »vdorih« v rastlino bakterije živijo v gostitelju tako kot v laboratorijski kulturi. Toda zaključil je, da njihova prisotnost v resnici zažene podoben razvoj pri bakterijskih/glivičnih virih, ki jih rastlina že od prej vsebuje. Menil je, da se enako najbrž dogaja pri ljudeh in da gre v obeh primerih za predhodno dovzetnost. Zaradi »napadalcev« torej lahko pride ali ne pride do težav. Oseba, ki ima preprosto glivično okužbo (npr. atletsko stopalo, vaginalno glivično okužbo, vneto grlo ali kožni lišaj), mora biti k taki okužbi notranje nagnjena, imeti mora predispozicijo. Na drugem skrajnem polu je enako. Osebi s težko boleznijo, kot je Aids, prav tako grozi glivična okužba, ki pa je zaradi visoko kompromitiranega terena resna in življenje ogrožajoča.

Vidimo, da se lahko imunski sistem znajde pod stresom in preneha biti učinkovit proti delovanju kvasovk in gliv, toda proti-okužbeno delovanje v resnici ni njegova primarna naloga. Ni mogoče, da bi bil imunski sistem »prva obrambna črta«, kot se pogosto razlaga. Ko začne imunski sistem delovati proti dejavnikom okužbe, je bil pH telesa namreč že nekaj časa kompromitiran. Edini del imunskega sistema, ki bi mu lahko rekli »obrambna črta«, je tisti, ki se nahaja med našim notranjim terenom in planetarnim okoljem – to je sluznična pregrada. Primarna, stalna vloga notranje imunske funkcije pa je elegantna očiščevalna storitev. Brez prestanka mora pobirati in odstranjevati umazanijo, med katero so tudi odpadki telesne presnove. Opravka ima tudi z ostanki (izločki) 24 milijard celic, ki vsak dan umirajo in se nadomeščajo z novimi! Osupljivo je, da imunski sistem ne le pobira te odpadke, ampak jih velik del celo reciklira. Brez tega bi se dušili v lastnih razpadnih produktih. Imunost proti okužbam ne more ustvariti in ne ustvari blagostanja. Ta imunost je le podporni sistem – rezervna guma, če hočete. Primarna ovira, zakaj ne pride do razvoja bolezenskih mikro-oblik, je uravnotežen biološki teren. Zmotno poudarjanje imunosti in stimuliranje imunske funkcije je zgolj nesrečni stranski učinek razvoja teorije mikrobov. Zaradi te teorije se sodobna družba prekomerno zanaša na podporni sistem, zato se danes večina ljudi naokoli prevaža z rezervno gumo.

Nerazumevanje bolezni dela sodobne ljudi čedalje bolj bolne. Med obema skrajnostma, ki smo ju dali za primer – med blagim atletskim stopalom in resnim Aidsom – nastajajo dobro znani simptomi, kot so diabetes, rak, ateroskleroza, osteoporoza, kronična utrujenost in drugo, vključno z okužbami, za katere se zdi, da se prenašajo med ljudmi. Vse to je posledica zastrupljenega terena, ki ga morajo nato čistiti mikrobi.

V 30. in 40. letih 20. stoletja je farmakološka industrija kot možne antibiotike preučila okoli tisoč spojin, ki jih razvrščamo med mikotoksine. Večino so jih zavrgli kot preveč strupene za zdravljenje višje razvitih organizmov. Študije toksičnosti so razkrile, kako zelo nevarne so te snovi. Odprl se je cel spekter simptomatologije, ki jo povzročajo mikotoksini! Nekateri raziskovalci verjamejo, da obstaja več kot tisoč toksinov, ki jih tvorijo kvasovke, glive in plesni. Znani mikotoksin oz. presnovni produkt, ki je še posebej problematičen, je acetaldehid. Sam po sebi je nadvse uničujoč, razpada pa tudi na druge produkte, kot so oksalna kislina, mlečna kislina, sečna kislina in alkohol. Vse te moteče ostanke kvasovk in gliv najdemo v krvi in tkivih kompromitiranega terena. Če spoznanja povežemo, pridemo do dejstva, da prisotnost acetaldehida in drugih mikotoksinov v jetrih sproži porast LDL holesterola v krvi. Holesterolski kompleks ima nalogo, da se veže na toksine in jih s tem onesposobi. Procesu vezave pogosto rečejo tudi kelacija. Toda tudi nastala snov se nagiba k temu, da postane oksidirana in se prilepi na stene arterij, kar vodi v aterosklerozo. Acetaldehid lahko zmanjša našo moč in vzdržljivost, povzroči pretirano utrujenost, zamegli razmišljanje in odvzame ambicioznost. Eden od mehanizmov njegovega delovanja je ta, da neposredno uničuje nevrotransmiterje, ki so kemično odgovorni za vzpostavitev vseh živčnih odzivov. Drugi mehanizem pa je ta, da se acetaldehid veže na stene rdečih krvnih celic, zaradi česar te postanejo manj prožne in manj sposobne prehajati skozi kapilare. Proces v tkivih povzroči stradanje in pomanjkanje. Dodatna težava je, da jetra acetaldehid spreminjajo v alkohol.

Stimuliranje imunske funkcije je nesrečni stranski učinek razvoja teorije mikrobov. Zaradi te teorije se sodobna družba prekomerno zanaša na podporni sistem in večina ljudi se sploh ne zaveda, da se po svetu prevaža z »rezervno gumo«

Kadar acetaldehid reagira z našo DNK, lahko pride do poškodb DNK, pri tem pa nastanejo simptomi: vnetje trebušne slinavke, kardiomiopatija (obolenja srčne mišice), povečanje srca, možganska atrofija oz. demenca, zlatenica, pajkasti angiom, povečana vranica, želodčni čiri, varikositis požiralnika, ascites (nabiranje proste tekočine v trebuhu), ciroza, tremor, nagnjenost h krvavitvam, modrice, otekanje gležnjev, pordečitev dlani in drugo. Še en primer škodljivih učinkov odpadnih produktov kvasovk in gliv je mikotoksin ciklosporin. Ciklosporin imunski sistem zavre tako močno, da ga uporabljajo za preprečevanje zavračanja presajenih organov. Ironično je, da ga ljudje le redko dobijo neposredno od glive, pač pa jim ga zdravniki odmerjajo ob transplantaciji. Ciklosporin dokazano povzroča raka in aterosklerozo pri ljudeh, ki živijo zelo dolgo po transplantaciji organov. Drugi mikotoksini, kot sta sečna in oksalna kislina, sprožijo razne simptome, od putike do ledvičnih kamnov. Rak in Aids nista nič drugega kot moteno elektromagnetno ravnovesje celic, dezorganizacija celične mikrocime, njihova bolezenska evolucija v bakterije, kvasovke, glive in plesni ter posledica nastajanja eksotoksinov in mikotoksinov. Rak je kislina, posebej mlečna kislina, odpadni produkt kvasovk in gliv.

Količina sečne kisline in acetaldehida, ki ga tvorijo kvasovke in glive, je lahko za telo neobvladljivo velika. Ko acetaldehid v jetrih razpade v alkohol, telo izčrpava magnezij, žveplo, vodik in kalij, s čimer zmanjšuje lastno celično energijo. Telo odstranjuje sečno kislino in druge toksine s pomočjo maščob, tako da poviša raven LDL holesterola. Da bi si povrnilo ravnovesje, skuša telo kemično nevtralizirati sečno kisline tako, da nanjo veže minerale, kot so kalij, magnezij, natrij, cink in kalcij; toda ta proces dalje znižuje zaloge mineralov in ustvarja pomanjkanja. Glivično delovanje, ki ovira rdeče krvne celice, znižuje tudi preskrbljenost s kisikom. Manj je v telesu kisika, več nastaja alkohola, zato se lahko pojavijo simptomi, kot bi bili opiti, dezorientirani, omotični ali umsko zmedeni. Acetaldehid uničuje encime in dalje znižuje celično energijo. To imunski sistem sprovocira, da ga skuša nevtralizirati. Kvasovke in glive si prizadeva ustaviti s sprostitvijo velike količine prostih radikalov. Zaradi stalnega onesnaževanja telesa postane imunski sistem, naš neverjetni hišno-čistilni servis, prej ali slej zasičen in izčrpan. Vse imunske probleme in vnetna stanja torej povzroča in poslabšuje prisotnost mikotoksinov.

Kot smo že zapisali, lahko glive spremenijo tudi gensko strukturo celice. Celica lahko svojo normalno fermentirajočo presnovo (oksidativni metabolizem) spremeni v nenormalno fermentirajočo presnovo (v odsotnosti kisika) – to je RAK. Ker je rak primarno gledano sistemsko stanje, ki se lokalizira, ne lokalna bolezen, ki se širi, se pokaže na najšibkejših točkah telesa. Te točke so kot mrtve cone, ki nosijo upadajočo elektromagnetno napetost. Vse zdrave celice nosijo negativno elektromagnetno napetost, vse fermentirajoče celice in njihove kisline pa pozitivno elektromagnetno napetost. Gnijoče celice in njihove kisline delujejo kot lepilo, kar privlači tudi zdrave celice in povzroča zlepljanje. Tudi v zdravih celicah lahko pride do pomanjkanja kisika, motenj in dezorganizacije. Enostavno rečeno, tudi zdrave celice lahko sčasoma začno gniti! Fermentirane celice prek zastrupitve sprožijo fermentacijo drugih celic. Biopsija (vbod v tumor, ki ga je telo ustvarilo, da bi izoliralo bolezensko maso) je eden od vzrokov, kako pride do tega procesa. Lahko pa se zgodi tudi na druge načine. Telo se kvari, fermentira, gnije ali plesni, nekako tako kot pokvarjen sirni namaz.

Vse rakave avtopsije najdejo mlečno kislino ali kvasovke, glive in plesni. Včasih najdejo oboje. Morda povezava še ni povsem jasna, toda medicinska znanost začenja zaznavati, kako zelo pomembna je pri raku prisotnost mlečne kisline in gliv. V krvi so te snovi prisotne že pred razvojem rakavega obolenja, čeprav človek nima še nobenih drugih simptomov! Upajmo, da bodo biologi pristopili k vprašanju, zakaj in kako pridejo glive v kri človeka, namesto da si prizadevajo izvajati le drage raziskave DNK, s katerimi naj bi odkrili, ali lahko glive ubijejo. Ta miselna ovira je nastala zaradi razmišljanja v okviru teorije mikrobov – zapravljamo milijone, da bi ubili simptome pomanjkanja in zmotnega prehranjevanja, ne da bi se sploh zavedali, da je glavni izvor gliv človeški organizem sam.

Bolezni ne staknemo, zgradimo si jih sami. Močno moramo garati, da si spet povrnemo zdravje.

Članek smo povzeli in prevedli po virih: Germ Theory of Disease Causation http://tuberose.com/Germ_Theory.html (s tega vira je tudi fotografija Rifejevega mikroskopa) in Louis Pasteur vs Antoine Béchamp and The Germ Theory of Disease Causation http://www.laleva.org/eng/2004/05/
louis_pasteur_vs_antoine_bchamp_and_the_germ_theory_of_disease_causation_1.html

Osupljivo je prebrati kritične in daljnovidne zapise zdravnika Johna H. Tildena (1851-1940) v klasičnem delu Temeljni vzrok bolezni: zastrupitev krvi ali toksemija (2011; izvirnik J. Tilden, Toxemia Explained, 1920). Navedimo jih nekaj za konec:

»Bolezen se izgradi v človeku samem in le nekaj je hujše od neumnosti kupovanja zdravil – ostati neveden in verovati v zdravila. Zlagane teorije odrešitve in zdravljenja z zdravili so iz človeka naredile umskega berača. Človek bi moral biti arbiter svoje lastne odrešitve in sam svoj zdravnik, namesto da je postal suženj profesije, ki niti zase še ni ugotovila, kako naj se reši bolezni, v dolgi dobi človeškega obstoja na Zemlji pa ni odkrila še nobenega resničnega zdravila. … Zdravila so tisto, kar ljudje hočejo, in zdravila so to, kar si zdravniki in predstavniki kulta prizadevajo izdelati; a v najboljšem primeru težavo samo lajšajo. … Brez jasne zamisli o bolezenskih vzrokih bodo zdravila nujno ostajala uganka, kakršna so danes. … Nobenega upanja ni, da bo medicinska znanost kdaj koli zares postala znanost, dokler bo zgrajena okoli ideje, da obstaja objekt – bolezen, ki jo je mogoče pozdraviti, če odkrijemo pravo drogo – pripravek, zdravilo.«