Oba, živo srebro in aluminij, zelo ogrožata otroške možgane

Intervju: Prim. dr.sci. Alfred Bogomir Kobal, zdravnik, znanstvenik in mednarodni strokovnjak 

Kot zdravnik ste 40 let delovali v okviru idrijskega rudnika živega srebra. Zdravili ste rudarje s posledicami zastrupitve s to izjemno hlapljivo težko kovino. Živo srebro velja za najbolj nevarno snov v naravi, s katero lahko človek pride v stik. Že vdihavanje majhnih količin ima lahko vseživljenjske posledice za možgane in živčni sistem. Prav tako nevarno je zaužitje živega srebra prek onesnažene prehranske verige, pa tudi prek zdravil. V minulih desetletjih mnogi strokovnjaki problematizirajo uporabo živega srebra v zobozdravstvu. Ponekod so prepovedali uporabo amalgamskih zobnih zalivk pri otrocih in nosečnicah, pri nas še ne. Zaradi stališč, da so živosrebrne spojine vpletene v porast avtizma, so jih v razvitem svetu večinoma izločili tudi kot sestavino otroških cepiv. Tematiko v celoti zelo dobro poznate, saj ste leta videvali in zdravili posledice živega srebra pri ljudeh in problem raziskovali z različnih vidikov, sodelovali z inštituti in univerzami doma in v tujini, objavljali znanstvene članke. Leta 2009 ste v Zdravniškem vestniku objavili članek z naslovom Možni vplivi živega srebra na patogenezo avtizma. Kaj vas je vodilo k temu, da ste se soočili tudi s problematiko avtizma, ki je nadvse kontroverzna tema? Državne medicinske institucije si večinoma prizadevajo prikazati, da povezave med avtizmom in živim srebrom v cepivih ni. Vi dokazujete drugače.

V letih, ko sem zdravil v Idriji, smo v Sloveniji izvajali številne empirične raziskave o delovanju živega srebra. Danes je tako v svetu kot pri nas o tem zbranega veliko znanja in odločil sem se, da bom preučil tudi to, kako je živo srebro vpleteno v avtistične motnje. Gre za širši spekter razvojnih motenj, govorimo o spektro-avtističnih motnjah, ki se pojavijo v zgodnjem otroštvu. Nanje vplivajo genetski, imunski ter okoljski dejavniki. Med okoljske dejavnike sodi tudi etil živo srebro v konzervansu tiomersalu, ki ga dodajajo nekaterim cepivom (gre za etil živo srebro, vezano na tiosalicilno kislino). O vplivu tiomersala so mnenja strokovnjakov deljena. Nekatere študije povezave niso našle, druge podpirajo hipotezo o tiomersalu v cepivih kot dejavniku tveganja za razvoj nevroloških motenj. Da bi zmanjšali vpliv tiomersala, je leta 1999 Ameriška pediatrična akademija zahtevala umik živega srebra iz otroških cepiv. Nadvse nenavadno se mi je zdelo, ko je Svetovna zdravstvena organizacija (SZO) kmalu za tem rekla, da ni prepričljivih podatkov o toksičnih učinkih tiomersala v cepivih na otroke. Zaradi obilice raziskav, ki so trdile nasprotno, je bilo očitno, da SZO ni povsem upoštevala različnih strokovnih mnenj. Vse življenje sem raziskoval živo srebro in s to dilemo sem želel razčistiti.

Dr. Alfredu Kobalu se je zdelo nenavadno, ko je v začetku tisočletja ameriška FDA trdila, da živo srebro v cepivih ne more povzročati avtizma, hkrati pa ga je umaknila iz otroških cepiv: »Zaznal sem, da gre za neko dvojno moralo, zato sem sklenil zadevo preučiti.« (foto: Cirila Štuber)

Pri uporabi tiomersala v cepivih gre za zelo majhne količine živega srebra, kajne?

Zanimivo je, da od tedaj, ko je SZO tiomersal v cepivih razglasil za neškodljiv, v ZDA niso več uporabljali cepiv, shranjenih v t. i. multidozi. Dotlej so iz steklenice jemali posamezne odmerke, da se cepivo ne bi pokvarilo, pa je bilo dodanega 50 mikrogramov konzervansa tiomersala. Nato so v uporabo prišli posamični odmerki, s katerimi cepijo enega človeka, v odmerku pa je običajno 0,5 mikrograma ali še nekoliko manj tiomersala.

Tiomersal naj bi skoraj povsem odstranili le iz otroških cepiv, čeprav je v sledeh (kot ostanek iz proizvodnje) v nekaterih še prisoten.

Vedeti morate, da je praksa takšna le v Severni Ameriki, Evropi in nekaterih razvitih državah. Na Kitajskem, v Južni Ameriki ali Aziji ter nasploh v nerazvitem svetu so še vedno izpostavljeni večjim količinam tiomersala. To se mi je zdela zares čudna morala, zato sem se odločil posvetiti podrobnostim in ugotoviti, v kakšni meri je avtizem lahko povezan z otroškimi cepivi, če ta vsebujejo tiomersal in aluminij, ki je prav tako znan po svoji nevrotoksičnosti. Najprej se je treba vprašati, koliko je pri avtizmu vplivov genetike. Genetske povezave (znani genetski vzroki, ki so jih že odkrili) so zastopane v približno desetih odstotkih. Če posebej pogledamo nekatere sindrome prizadetosti psihe, se jih avtizem lahko dotakne tudi v 70 odstotkih; pri vrsti teh obolenj se ugotavlja, da je avtizem nekako prilepljen k drugim motnjam. Poznamo pa veliko idiopatskega avtizma, torej avtizma brez znane geneze, in tu je okolje tisto, predvsem cepiva, ki lahko povzročajo takšne motnje. Drugo, kar je poleg genetike treba dobro osvetliti, so raziskave patoanatomskih sprememb, npr. novejše raziskave z magnetno resonanco. V tretjem koraku moramo te bolezenske oz. patološke spremembe, pri katerih pride v telesu avtističnih otrok, primerjati s spremembami, ki jih poznamo pri toksičnih učinkih živega srebra in aluminija v cepivih. S tem se je ukvarjalo že mnogo raziskovalcev in ugotovili so množico podobnih oz. vzporednih sprememb, ki jih lahko opazujemo tako pri avtizmu kot pri toksičnih učinkih živega srebra nasploh, zlasti v razvojnem obdobju novorojenca. Na razpolago je dovolj člankov in druge strokovne literature, ki omogočajo takšne primerjave.

Skupne točke avtizma in posledic živega srebra

Poglejmo ta dokument, v njem je takšna primerjava zelo pregledno predstavljena. Tako pri avtizmu kot pri zastrupljenosti z živim srebrom se pojavljajo zelo podobni simptomi, npr. nihanja razpoloženja, razdražljivost, agresija, izbruhi jeze, odmaknjenost in moten socialni stik, pomanjkanje očesnega stika, motnje pozornosti, neracionalni strahovi, motnje govora in artikulacije, otežen priklic besed, občutljivost na zvoke in svetlobo, slaba koordinacija oči–roka, slaba koordinacija hoje, oviran motorični razvoj, nerodnost, mišična oslabelost, inkontinenca, motnje koncentracije, poslabšan kratkoročni spomin, motnje spanja, kožni izpuščaji, zaprtost, driske, alergije in drugi simptomi.

Vsekakor je treba upoštevati, da je pojavljanje simptomov in znakov zastrupitve odvisno od oblike živega srebra (organska ali anorganska oblika) in od razvojnega obdobja, ko so otroci ali odrasli izpostavljeni živemu srebru (pred rojstvom ali po rojstvu), pa seveda tudi od količine, torej od prejetega odmerka. Pri otrocih so razvojno zelo pomembne spremembe na ravni molekularnih interakciji, ki jih povzroči živo srebro. V minulih letih so te spremembe večkrat primerjali s spremembami v osrednjem živčevju, ki jih najpogosteje opažamo pri avtizmu. Več raziskovalcev ugotavlja (npr. Kern s sodelavci, 2013), da so nekatere molekularne spremembe, ki jih povzroča tiomersal oz. etil živo srebro, dokaj podobne ali tako rekoč enake najpogosteje opaženim spremembam pri otrocih s spektro-avtističnimi motnjami. To vsekakor podpira domnevo, ki jo zagovarjam tudi sam, da v zgodnjem razvojnem obdobju živo srebro pri otrocih s povečano občutljivostjo na živo srebro pomembno vpliva na razvoj osrednjega živčevja in pojav motenj avtističnega spektra.

Posebej moramo biti pozorni na to, kako se živo srebro v telesu presnavlja. Razvoj otroka se začne v nosečnosti in se intenzivno nadaljuje v času po rojstvu – možgani se silovito razvijajo do drugega leta. V tem najbolj občutljivem razvojnem obdobju se lahko tiomersal, ki ga je otrok dobil s cepivi, ali pa živo srebro iz okolja, kopiči v možganih. Do povečanega kopičenja pride, če ima otrok moteno presnovo živega srebra zaradi genetskega polimorfizma določenih peptidov in encimov. Da motena presnova živega srebra pri otrocih poveča občutljivost za strupene učinke živega srebra, opozarja vrsta raziskovalcev (npr. SZO, 2010). Na to smo opozarjali tudi skozi naša opazovanja poklicne izpostavljenosti odraslih oseb v Idriji.

Lahko navedete več verodostojnih raziskav, ki potrjujejo, da tiomersal povzroča takšne patologije in da možnih povezav z avtizmom res ne bi smeli zanemariti?

Najpogostejše enake ali zelo podobne patofiziološke molekularne spremembe, ki jih lahko povzroči živo srebro oz. etil živo srebro v tiomersalu, so bile pogosto ugotovljene pri otrocih s spektro-avtističnimi motnjami. Znižane vrednosti glutationa, glutation-transferaze in redoks potenciala so ugotovili pri različno starih otrocih s takšnimi motnjami (James s sodelavci, 2006; Clarkson in Magos, 2006). Znanstveniki so ugotovili tudi povečano tvorbo prostih radikalov, oksidacijski in nitrozacijski stres, kar vodi v motnje delovanja mitohondrijev in povečuje oksidacijsko okvaro celičnih maščob in neravnotežje med omega-3 in omega-6 maščobnimi kislinami v osrednjem živčevju. Študije so pokazale na spremenjen imunski odgovor s povečano aktivnostjo možganske mikroglije in avtoimunskimi motnjami, pri čemer je pomembna aktivnost encima paroksonaze, za katerega vemo, da znižuje živo srebro. Odkrili so spremembe v delovanju nekaterih živčnih prenašalcev in nevropeptidov (zlasti glutaminergične in dopaminergične aktivnosti, aktivnosti serotonina, oksitocina in melatonina) ter motnje v delovanju kalcija in cinka. Našli so kopičenje anorganskega živega srebra v možganih, ta se lahko zadržuje npr. v malih možganih in hipokampusu, kjer so pri avtističnih otrocih pogosto ugotavljali zmanjšanje števila živčnih vlaken, zlasti Purkinijevih celic (Welsh s sodelavci, 2002). Nekateri raziskovalci (npr. Rubinstein, 2011) opozarjajo na motnje v rasti živčnih vlaken, kar lahko v razvojnem obdobju po rojstvu, ko se vlakna intenzivno delijo in rastejo, povzroči nepovezanost posameznih delov možganov. Raziskovalci so prepoznali tudi t. i. epigenetske učinke, ko pride do utišanja nekaterih genov zaradi motene metilacije DNK; sem sodi tudi moteno delovanje genov, ki vzdržujejo ravnotežje med vzdražljivostjo in umirjenostjo živčnega sistema (npr. Waly s sodelavci, 2004; Fatemi s sodelavci, 2009). Naj omenim še raziskave o povečani vzdraženosti črevesja in disbiozi zaradi povečanega izločanja nevrotensina (nevropeptida), ki sproža vnetje oz. drisko, vnetni produkti pa lahko skupaj z živim srebrom povečujejo prepustnost in komunikacijo med črevesjem in možgani (npr. Kogan s sodelavci, 2007; Stilling s sodelavci, 2014).

To so kompleksne raziskave, ki jih medicinski strokovnjak brez težav razume, starši, ki si prizadevajo za zdravljenje svojih otrok, pa večinoma ne. Poskusimo razložiti. Omenili ste presnovo živega srebra. S tem ne mislite na delovanje prebavil, kajne, ampak na celoten proces izločanja te težke kovine, od trenutka, ko vstopi v naše telo.

Tako. Najpomembnejši je proces privzema, vstopanja, biološkega preoblikovanja in kopičenja ter izločanja živega srebra iz celic in telesa. Na proces presnove (toksikokinetiko) živega srebra je vezanih veliko encimov oz. beljakovin. Eden glavnih je tripeptid, imenovan glutation, ki sicer vzdržuje ravnotežje (redoksni potencial) v celici. Celico varuje pred prostimi radikali in drugimi nevarnimi snovmi, ki zaidejo vanjo. Reducirana oblika glutationa (GSH) živo srebro po biološki preobrazbi v anorgansko obliko (ionsko obliko Hg2+) veže nase in ob sodelovanju encima glutation-transferaze zmanjšuje oksidacijski stres ter druge škodljive učinke, ki jih v celicah povzroča živo srebro. Tako vezano živo srebro se izloči iz možganskih celic astrocitov. Za tem se večji del živega srebra izloči z urinom in žolčem.

Pri nekaterih ljudeh ta proces poteka normalno, pri drugih pa je moten. Kdaj je normalen in kdaj moten?

Če je tvorba glutationa normalna, se živo srebro dobro izloča. Če pride do ponovnega vstopanja v celice, zlasti v nevrone oz. možganska živčna vlakna, razpoložljiva oblika reduciranega glutationa v možganih upade. Tedaj lahko naše celice intenzivneje bombardirajo kisikovi in drugi radikali, ki se sproščajo ob izpostavljenosti živemu srebru in drugim onesnaževalcem iz okolja. Večji problem pa nastane, kadar je proces presnove živega srebra moten, ker je v telesu posameznika tvorba celokupnega glutationa zmanjšana in ker so zmanjšane tudi sposobnosti njegove vezave na živo srebro. Do tega pride, kot sem že dejal, zaradi genetskega polimorfizma encimov. Gre za motnjo v sintetiziranju glutationa in encima glutation-transferaze ali tudi za motnjo, ko bi moralo priti do izločanja živega srebra iz celic, a se živo srebro v celicah kopiči in škodljivi učinki naraščajo. Ko sem si pobliže ogledal raziskave o genetskem polimorfizmu (te so seveda različno usmerjene glede na afiniteto raziskovalcev), sem opazil, da je imelo precej otrok z avtizmom problem z znižano ravnijo celokupnega glutationa zaradi genetskega polimorfizma encimov. Ti otroci so imeli torej očitno težavo. Problem ni enoznačen, saj imajo nekateri otroci lahko nizek glutation, drugi imajo premalo beljakovin, ki transportirajo in izločajo živo srebro iz celic, tretji imajo znižane antioksidantne encime in prenizke vrednosti selena in cinka, kar dodatno vpliva na razvoj škodljivih učinkov živega srebra. Toda znižana aktivnost glutationa in glutation-transferaze sta začetna in ključna dejavnika.

Zastrupitve z živim srebrom niso preteklost

Nam lahko razložite razliko v strupenosti različnih oblik živega srebra, torej tistih, ki jih najdemo v naravi (v hrani, zraku, vodi), in onimi, ki se uporabljajo v medicini (v zdravilih, cepivih, amalgamskih zalivkah)? Kaj je bolj nevarno? Tu je vir polemik. Zdravstvene agencije so prepričane, da je oblika živega srebra v cepivih dovolj varna.

Po ocenah znanega raziskovalca Clarksona (Clarkson in Magos, 2006) je v svetu približno milijarda ljudi izpostavljenih živemu srebru, in sicer v obliki metil živega srebra (to je tisto, ki je v ribah), pa tudi elementarnemu živemu srebru, ki ga najdemo v naravi in tudi v amalgamskih zalivkah. Tretja oblika je tiomersal, ki se ga uporablja tudi v cepivih in vsebuje etil živo srebro.

Poznamo primere množičnih zastrupitev z etil živim srebrom iz okolja. Leta 1950 so ljudje v Iraku jedli žito, obdelano z etil živim srebrom. Etil živo srebro so uporabili kot herbicid za semensko žito, toda ljudje so bili lačni in so iz njega pekli kruh. Primeri množičnih zastrupitev so se leta 1950 pojavili tudi na Japonskem zaradi uživanja rib s povečano vsebnostjo metil živega srebra. Raziskave na Novi Zelandiji, Ferskih otokih in Sejšelih so prav tako pokazale, da lahko prehranjevanje z ribami, ki vsebujejo metil živo srebro, vpliva na otrokov razvoj v poporodnem obdobju. O vplivu elementarnega živega srebra na zdravje rudarjev v Rudniku živega srebra v Idriji obstaja mnogo slovenskih in tujih strokovnih in znanstvenih člankov. Vpliv živega srebra iz amalgamski zalivk pa so v minulih desetletjih prav tako precej raziskovali (npr. Molin, 1990; SZO, 2003).

Posledice zastrupitve z različnimi oblikami živega srebra niso identične, saj njihova presnova (privzem, razporeditev, nalaganje, izločanje) v telesu oz. možganih ni enaka, in pri tem je seveda pomemben tudi odmerek. Zanimivo je, da je razpolovna doba pri izločanju etil živega srebra le kakšnih šest dni in je bistveno krajša kot pri metil živem srebru. Metil živo srebro torej ostaja v možganih dlje kot etil živo srebro. Toda to ni vse, kar je pomembno, kajti obe obliki se v celicah transformirata v anorgansko (ionsko Hg2+) obliko. Ko se to zgodi, pa se v možganih zadržuje večji delež anorganske oblike, ki izhaja iz etil živega srebra. Vsakršen vnos etil živega srebra je torej pri majhnih otrocih problematičen. Tudi zato, ker so ravni glutationa v prvih šestih mesecih življenja zelo nizke. Če cepiva vsebujejo tiomersal, lahko otroci v kritičnem razvojnem obdobju v osrednjem živčevju kopičijo več anorganskega živega srebra (Hg2+), kar lahko kljub relativno nizkim odmerkom tiomersala v cepivih povzroči povečane škodljive učinke. Zlasti pa je to pomembno pri tistih otrocih, ki imajo moteno presnovo živega srebra zaradi genskega polimorfizma encimov.

Za tiomersal so nekoč domnevali, da ni škodljiv.

Da, zato so ga dodajali cepivom, saj je bil dober konzervans. Zagovorniki manjše toksičnosti etil živega srebra v cepivih so se sklicevali na nizek odmerek in kratko razpolovno dobo, spregledali pa so, da se ob preobrazbi v ionsko obliko to živo srebro le počasi izloča iz celic osrednjega živčevja, da je tam prisotno dlje časa in da se z dodatnimi odmerki takšnih cepiv breme povečuje.

Kakšne so znane posledice pri ljudeh, ki so jedli zastrupljeno hrano oz. niso mogli dovolj dobro izločati živega srebra?

V Minamati in Niigati na Japonskem so hude zastrupitve odraslih, nosečnic in otrok zaradi uživanja rib s povečano vsebnostjo metil živega srebra povzročile atrofijo možganov in izgubo živčnih vlaken zlasti v malih možganih. V celicah osrednjega živčevja je prišlo do očitnega upada obrambnih mehanizmov. Če gledamo klinično sliko, so izstopale zlasti senzorne motnje, ataksija (gibalne motnje), motnje ravnotežja, tresenje rok in nog itd. Podobne spremembe so se pojavljale pri zastrupitvah z etil živim srebrom v Iraku. Raziskave na Ferskih otokih pa so pokazale, da izpostavljenost otrok pred rojstvom vodi v zmanjšano pozornost, motnje spomina in govora, zmanjšane motorične sposobnosti in upad umskih sposobnosti. Pri poklicni izpostavljenosti elementarnemu živemu srebru smo v Idriji ugotavljali tako subakutne kot kronične zastrupitve. Kronične so vodile v povečano razdražljivost, depresivnost, jezljivost, izogibanje medosebnim stikom, motnje spanja, izrazit tremor rok ali tudi celega telesa idr. Pri upokojenih idrijskih rudarjih in delavcih topilnice pa so bile pogosto izražene depresivnost, introvertiranost in negativna samopodoba, pa tudi nekatere druge subklinične spremembe.

Zagovorniki etil živega srebra v cepivih se sklicujejo na kratko razpolovno dobo, toda spregledajo, da se ob preobrazbi v ionsko obliko etil živo srebro v celici okrepi. »Vsakršen vnos etil živega srebra je pri majhnih otrocih problematičen,« opozarja dr. Kobal. (Foto: Wikimediacommons)

Kako so sodobni otroci danes izpostavljeni toksičnim učinkom živega srebra iz okolja, če ne prejemajo cepiv s tiomersalom, ne živijo v Idriji in mati ne uživa oporečnih rib?

Danes smo živemu srebru izpostavljeni predvsem prek amalgamskih zalivk, onesnaženja vode in rastlin ter prek kurišč na fosilna goriva, zlasti na območjih termoelektrarn. Vemo, da je denimo v Velenju onesnaženje z živim srebrom in drugimi kovinami povečano. V okoljsko zanemarjenih območjih sveta je seveda še veliko slabše. V mislih imam Kitajsko ali območja zlatokopov v Braziliji in drugod, kjer celotne družine sodelujejo pri taljenju živega srebra, v katerem je raztopljeno zlato. Med izpostavljeno populacijo je veliko občutljivih skupin, zlasti otrok, nosečnic in ljudi z moteno presnovo živega srebra. Raziskave so v zadnjem času pokazale, da pri nekaterih skupinah odraslih motena presnova živega srebra ni tako redek pojav; v etničnih skupinah v Braziliji, na vzhodu Japonske ali na Kitajskem je pojav dokaj pogost (npr. Goodich, 2011). Ob teh spoznanjih je vsekakor pričakovati nove obsežnejše raziskave, ki bodo zajele tudi večje skupine otrok z idiopatskimi spektro-avtističnimi motnjami.

V katerih delih možganov pa se živo srebro kopiči?

Kot sem povedal, se po t. i. biotransformaciji metil, etil ali elementarno živo srebro v telesu zadržuje dlje časa. Kritičnih organov, ki jih živo srebro prizadene, je več. Vse oblike živega srebra najbolj ogrožajo centralni živčni sistem, na drugem mestu so ledvice, kjer lahko prav tako nastajajo okvare. Sledijo preostali kritični organi, kot so ščitnica, jetra, opisano pa je tudi delovanje na očesno mrežnico. Osebno nisem videl okvar očesne mrežnice zaradi živega srebra, toda literatura nakazuje na to možnost. Posmrtne raziskave pri rudarjih v Idriji, ki so bili izpostavljeni elementarnemu živemu srebru, so pokazale, da se v možganih kopiči največ živega srebra v hipofizi, epifizi, hipokampusu, nukleus dentatus in v skorji malih možganov (Kosta s sodelavci, 1975; Falnoga s sodelavci, 2000). Pri prehajanju in kopičenju živega srebra v možganih sta ključni dve vrsti možganskih celic, nevroni in astrociti. Nevroni so zelo občutljivi na pomanjkanje glutationa, saj ga sami ne znajo sintetizirati. Pri tem jih podpirajo astrociti, zato nevroni delujejo dobro, kadar dobro delujejo astrociti. Pri povečani obremenitvi astrocitov nastanejo težave. Vse živo srebro, ki pride v možgane, se najprej ustavi v astrocitih. Ti imajo sposobnost vezave in izločanja živega srebra. Če astrociti delujejo slabo, živo srebro prodira v nevrone, tam pa se zgodi marsikaj. Živo srebro zavira rast nevronov, kar ovira povezave med posameznimi deli možganov. Daljše, razvejane poti med nevroni, po katerih potekajo živčni impulzi, se začno prekinjati, nastajajo krajše poti, zaradi česar pride do motenj v koordinaciji povezav med različnimi ravnmi centralno-živčnega sistema. In to je tisto, kar navzven vidimo kot avtistične spremembe. Mnogokrat je prizadeta predvsem socialna komunikacija, otrok ne more več vzpostavljati stika z drugimi, zapira se v svoj svet, včasih pride do upada govornih sposobnosti, lahko je prizadeta umska sposobnost, pojavlja se povečana vzdražljivost osrednjega živčevja, lahko tudi epileptični krči in druge spremembe.

Za zdrav nevrološki razvoj je torej ključna povezava med nevroni in astrociti, prav tam pa se kopiči in deluje živo srebro. Vedeti pa je treba, da njegova prisotnost vpliva tudi na presnovne procese drugih esencialnih elementov, ki so zelo pomembni za obrambo pred prostimi radikali; tak element je npr. selen, zelo pomembni so tudi cink in beljakovine, ki vežejo cink – imenujejo se metalotioneini. Te nizko molekularne beljakovine vsebujejo veliko cisteina, prav ta pa je tisti, ki v procesu tvorbe glutationa nase veže živo srebro. Živo srebro torej lahko poškoduje otroke z moteno sintezo glutationa in teh beljakovin. Pri rudarjih v Idriji polimorfizma glutationa in glutation-transferaze nismo raziskovali, nismo bili še tako daleč, smo pa določili vsebnost celokupnega oksidiranega in reduciranega glutationa v rdečih krvničkah in opazili, da je bil v obdobju po prenehanju izpostavljenosti reducirani glutation višji kot pri ljudeh, ki so živeli drugod in niso bili izpostavljeni živemu srebru.

Zakaj v Idriji ni več avtizma kot drugod

Pričakovali bi, da je (bilo) v Idriji zaradi živega srebra veliko avtističnih otrok.

Tu sem skoraj vse življenje delal kot zdravnik medicine dela in splošni zdravnik. Zanimivo je, da med otroki pravzaprav nismo opazili povečanega pojavljanja izrazitih spektro-avtističnih motenj. Gre seveda tudi za vprašanje uporabe ustreznih diagnostičnih metod, toda zavedati se je treba, da je tukajšnja populacija preživela nekakšno petstoletno naravno selekcijo. Preživeli so tisti, ki so imeli razvit popoln obrambni sistem proti živemu srebru – odlično presnovo živega srebra. Glede na nekatera spoznanja in tudi naše izkušnje domnevamo, da so se ljudje biološko prilagodili s pospešeno presnovo, izločanjem in preprečevanjem povečanega prehoda živega srebra skozi posteljico (placento) na otroka.

Dr. Kobal: »Skoraj vse življenje sem delal kot zdravnik v Idriji in povečanega pojavljanja avtističnih motenj nismo opazili. Tukajšnja populacija je preživela petstoletno naravno selekcijo in razvila obrambnim sistem proti živemu srebru.« (Foto: Cirila Štuber)

Rekel bi, da je bila noseča idrijska mati na živo srebro dobro prilagojena. Njen obrambni sistem je deloval prek že omenjene povečane tvorbe glutationa in povišane aktivnosti encima glutation-transferaze ki je varovala njo samo in plod. Razne raziskave (npr.Yusutake s sodelavci, 2003) in tudi raziskave pri nosečnicah v Idriji kažejo, da se elementarno živo srebro med nosečnostjo v placenti zadrži bolje kot metil živo srebro, saj slednje ne sproži povečane sinteze metalotioneinov, zato metil živo srebro v maternici lahko prehaja na otroka. Pot prenosa elementarnega živega srebra pa se v placenti ustavlja. Ta biološka značilnost je pri ženskah, ki so živele in rojevale v Idriji, gotovo zmanjšala obremenitve še nerojenih otrok z elementarnim živim srebrom.

Tudi aluminij okvari razstrupljevalne poti

Nekatere teorije o vzrokih avtizma govorijo, da lahko cepiva prek kovin, ki jih vsebujejo, okvarijo poti, ki jih je telo razvilo za normalno delovanje DNK in izločanje najbolj nevarnih toksinov. Vrsta strokovnjakov opozarja, da po cepljenju pri občutljivih otrocih odpove t. i. metilacija, živo srebro pa se nato v organizmu bistveno hitreje nalaga iz vseh mogočih virov, ne nujno iz cepiv. Lahko pojasnite to okvaro varovalnih mehanizmov? Ali tako res postanejo bistveno bolj nevarne tudi druge kovine, ne le živo srebro?

To je drugi del zgodbe. Pomembne aminokisline, ki vsebujejo žveplo, se v organizmu presnavljajo po poteh, ki jih imenujemo transmetilacija in transsulfuracija. Pri transmetilaciji se tvori metilna skupina, ki metilira DNK. Pri otrocih z avtističnimi motnjami je polimorfizem nekaterih genov z motnjami v presnovi folatov bolj pogost, kar lahko zavira metilacijo in utiša delovanje določenih genov; to se lahko izboljša z dodajanjem folatov med nosečnostjo (npr. Schmid s sodelavci, 2013). Živo srebro in oksidativni stres lahko povzročita motnje metilacije, a to lahko, kot ste omenili, povzročijo tudi nekatere druge kovine. Na živalih so izvedli nekaj poskusov z živim srebrom, svincem in aluminijem – o aluminiju še nismo nič govorili, a je zelo pomemben. Ti poskusi so pokazali, da omenjene kovine povzročajo motnje metilacijskega cikla. Posledice so resne, saj prihaja do utišanja molekul nuklearne DNK. Motnjam transmetilacije lahko sledi moten proces transsulfuracije; pri otrocih z avtizmom pride do zmanjšane aktivnosti določenih encimov (npr. cistation beta-sintaze), kar zmanjša tvorbo cisteina, ta pa je ključen za tvorbo glutationa. Kadar proces ne poteka, kot mora, se zaradi znižanja cisteina ne tvori dovolj glutationa. Gre za precej zapleteno dogajanje, a ključna je ugotovitev, da brez glutationa in z njim povezanih dejavnikov živčne celice ne morejo vzdrževati normalne antioksidacijske aktivnosti in zmanjševati učinkov oksidacijskega stresa, ki ga sproža živo srebro, nakopičeno v celicah, pa tudi drugi škodljivi vplivi iz okolja.

Ali aluminij, ki ga danes dodajajo številnim cepivom, deluje podobno toksično?

Toksični učinki aluminija na živčni sistem so bili pri poklicni in okoljski izpostavljenosti že večkrat poglobljeno obravnavani. Dolgotrajna izpostavljenost sproži vnetne spremembe v osrednjem živčevju, aluminij pa je vpleten tudi v pojav nekateri degenerativnih bolezni živčevja (Yokel, 2006). Ker njegov vnos sproži imunski odziv, ga kot dodatek k cepivom uporabljajože več kot 80 let. Znano je, da je vsrkanje aluminija, prejetega prek podkožne injekcije, v organe odvisna od starosti; pri dojenčku se v možganih nakopiči okoli 30 odstotkov več aluminija kot v jetrih. Nekatere raziskave nakazujejo na možnost kopičenja aluminija v telesu zaradi prehrane in cepiv v prvem letu starosti otrok, toda po oceni drugih raziskav (ATSDR, 2008) je tveganje za zdravje zelo nizko. Novejše raziskave kažejo, da lahko aluminij pri občutljivih skupinah ljudi povzroči možgansko vnetje, oksidativni stres, zavira metilacijo DNK, znižuje delovanje reduciranega glutationa v možganskih celicah astrocitih, zlasti v mitohondrijih, in moti ravnovesje kalcija v živčnih celicah, kar lahko povzroči različne razvojne motnje, med katere sodi tudi avtizem (npr. Blaylock, 2012). Nekateri dojenčki so v zgodnjem razvojnem obdobju za škodljivo delovanje aluminija dovzetnejši zaradi nizke telesne teže, sočasne izpostavljenost drugim kovinam, novejše raziskave pa nakazujejo tudi na možne genetske spremembe v povezavi z imunskimi spremembami, ki lahko vplivajo na prenos kristalnih delčkov aluminija iz cepiva v možgane (Khan s sodelavci, 2013). Aluminij, dodan otroškim cepivom, lahko v poporodnem razvojnem obdobju pospešuje tudi nekatere učinke tiomersala. Nedavne študije na odraslih ugotavljajo, da lahko pogosta cepljenja s cepivi, ki vsebujejo več aluminija, povzročijo različna resna imunska in avtoimunska obolenja, kot so vnetje mišic in veziva (miofasciitis), vnetje možganov (encefalomielitis) s kronično utrujenostjo in sindrom ASIA (Shoenfeld, Agmon Levi, 2011). Te pojave lahko spremljajo tudi umske motnje, zato Tomljenovićeva in Shaw v svojih raziskavah (2012) priporočata, da bi morali pri otroški populaciji opraviti temeljito presojo zdravju škodljivih učinkov, povezanih s cepivi, ki vsebujejo aluminij.

Torej ni naključje, da raziskave avtističnih otrok razkrivajo prekomerno obremenjenost s kovinami, ki jih v telesu ne bi smelo biti: živo srebro, svinec, kadmij, aluminij,…

Ugotovili so, da otroke, ki tvorijo premalo glutationa, očitno poškodujejo tudi druge kovine. Kot sem dejal, ima aluminij pri tem posebno in zelo pomembno vlogo. Oba, tako aluminij kot živo srebro v cepivih, delujeta – zlasti na vnetnem področju – dokaj sinergično. Oba povzročata kronično aktivacijo možganske mikroglije in astrocitov, povečujeta tvorbo dušikovega oksida in vnetnih citokinov, močno aktivirata vnetni nuklearni faktor (NF-kB). Tudi aluminij zavira mehanizem metilacije in regeneracio glutationa v možganskih celicah astrocitih. Nekateri raziskovalci, ki v zadnjem času preučujejo imunogene učinke aluminija (npr. Tomljenović in Shaw, 2012), se odkrito čudijo, zakaj se pri otrocih aluminij v cepivih še uporablja, ko pa pri odraslih v osrednjem živčevju povzroča težje imunske motnje. Verjetno poznate katastrofo, ki se je zgodila v času zalivske vojne. Tedaj so Američani vojake na hitro cepili proti rumeni mrzlici, antraksu in drugim boleznim, v cepivih pa so povečali količino aluminija. Bilo je precej posledic, o katerih seveda niso veliko govorili. Študije, ki so kasneje raziskovale te primere in vpliv aluminija na pojavljanje avtoimunskih bolezni, pa so pokazale, da tu stvari niso razčiščene (Shoenfeld, Agmon Levi, 2011).

Dr. Kobal opozarja na nevarnost aluminija v cepivih. Oba, tako aluminij kot živo srebro, sta škodljiva in delujeta sinergično. Aluminij prav tako povzroča pomanjkljivo tvorbo glutationa, reaktivnost v centralno-živčnem sistemu in imunske motnje.

Vse to me je spodbudilo, da pripravim monografijo, v kateri sem se lotil delovanja obeh, živega srebra in aluminija. Zgodba o avtizmu se torej ne konča pri živem srebru. Tudi aluminij je dejavnik, ki lahko podobno prizadene zdravje otrok. Škodljivim učinkom etil živega srebra in aluminija, ki ga otrok prejme v cepivih v prvih 18 mesecih življenja, pa se nato lahko pridružijo še škodljivi učinki industrijsko onesnaženega okolja s svincem, kadmijem, živim srebrom.

Zakaj dodatna izpostavljenost otroka toksinom v okolju še poveča tveganje avtizma?

Če je otrok v času cepljenja s cepivi, ki vsebujejo tiomersal in aluminij, hkrati izpostavljen še živemu srebru, svincu, kadmiju ali drugim kovinam ter organofosfornim pesticidom iz okolja, poraste tveganje za moten razvoj kognitivnih in motoričnih funkcij in motnje avtističnega spektra, kajti vsi ti toksini se seštevajo in delujejo sinergično (Hen s sodelavci, 2014). Svinec se npr. v razvojnem obdobju kopiči v možganskih celicah astrocitih, pospešuje izgubo kalcija iz mitohondrijev, spodbuja povečano delovanje nekaterih živčnih prenašalcev, poveča peroksidacijo maščob, izrinja cink, ki je vključen v določene aktivnosti genov, v sodelovanju s kadmijem pa povečuje oksidacijski stres. Predporodna ali poporodna izpostavljenost svincu, bakru, metil živemu srebru in organofosfornim pesticidom dodatno poveča nevrotoksične učinke etil živega srebra, torej vodi v poškodbe živcev. Za kadmij je značilno, da vpliva na znižanje metalotioneinov in glutationa, kar spet povečuje oksidativni stres. V izraziti odvisnosti od prejetega odmerka sočasna izpostavljenost kadmiju, svincu, manganu in organofosfornim pesticidom povečuje nevrotoksične učinke etil živega srebra in aluminija, ki ju otrok prejme prek cepiv (Kim s sodelavci, 2013). Pri tem je zelo pomembna stopnja izpostavljenosti posameznim okoljskim toksinom in njihova toksičnost. Raziskave celičnih kultur so pokazale, da tiomersal delovanje encima metioninsintaze (in s tem proces metilacije) zavira desetkrat močneje kot svinec. Vidimo, da vrsta sodobnih raziskav opozarja pred dodatno okoljsko izpostavljenostjo nekaterim toksinom v obdobju, ko otroci prejemajo cepiva, v katerih sta lahko prisotna tiomersal in aluminij. To opozorilo je pomembno zlasti pri otrocih s povečano občutljivostjo za živo srebro in aluminij. Otroci, ki imajo moteno presnovo (toksokinetiko) teh snovi, so soočeni z večjimi toksičnimi učinki, kar ogroža razvoj osrednjega živčevja in povečuje tveganje za razvoj spektro-avtističnih motenj.

Kontradiktorna znanost in praksa

Brali smo vaš pregledni članek iz leta 2009, kjer ste izpostavili dve raziskavi. Thompsona (2007), ki na vzorcu 1.047 otrok ne ugotovi povezave med zgodnjo izpostavljenostjo tiomersalu v cepivih in pogostostjo nevroloških motenj, in raziskavo Youngove z vzorcem nekaj manj kot 300.000 otrok, ki jasno ugotovi povezavo med tiomersalom v cepivih in pojavljanjem razvojnih nevroloških motenj pri otrocih. Kako je mogoče, da prideta dve raziskavi do tako nasprotujočih si ugotovitev?

O vplivu cepiv, ki vsebujejo tiomersal ali aluminij, na pojavljanje motenj avtističnega spektra, je kontradiktornost še vedno prisotna. Pichichero (2012) po oceni množice raziskav zaključuje, da uporaba tiomersala v cepivih ni povezana s pojavom teh motenj, po drugi strani pa vrsta raziskav še vedno ugotavlja vzročno povezavo med toksičnimi učinki živega srebra v možganih in bolezensko-patološkimi spremembami pri osebah z motnjami avtističnega spektra. Dosedanje raziskave vsekakor potrjujejo, da otroci z moteno presnovo živega srebra ali tudi aluminija, zelo slabo izločajo obe kovini. Pri nekaterih prizadetih otrocih živega srebra v urinu denimo sploh niso našli, prav tako so bile zelo nizke vrednosti v laseh nekaterih obremenjenih otrok. Še največ živega srebra običajno pokažejo testi blata. Izločanje aluminija po cepljenju je prav tako mogoče zaznati le v blatu. Ker proces izločanja ni enoznačen, ima znanost problem, ki ga bo morala upoštevati v bodočih raziskavah. Očitno je, da bodo pri otrocih z motnjami avtističnega spektra potrebne nadaljnje interdisciplinarne raziskave, ki bodo morale ugotoviti, kako razširjen je polimorfizem presnove glutationa, kako je z geni, ki vplivajo na presnovo živega srebra in aluminija iz cepiv in kakšne so sinergije med škodljivimi učinki v možganih.

Spomnimo se okrogle mize v Ajdovščini leta 2008. Takrat ste opozorili, da naša pediatrija ne pozna problemov merkurializma. Želeli ste, da bi o tem razpravljali na strokovni ravni. Ste odtlej prišli kakšen korak naprej?

Morda le deloma. Po tem, ko sem leto kasneje napisal pregledni članek o možnih vplivih živega srebra v cepivih pri otrocih z moteno presnovo živega srebra, sem videl, da se s temi stvarmi pri nas na področju pediatrije nihče resno ne ukvarja. S prof. dr. Osredkarjem z Univerzitetnega Kliničnega centra, Inštituta za klinično kemijo in biokemijo, sva kasneje pripravila strokovna izhodišča za raziskavo pri otrocih s spektro-avtističnimi motnjami. Podprl jo je tudi tedanji sekretar na Ministrstvu za zdravje prof. dr. Remškar, a očitno ni dobil širše podpore. Kasneje je bila sicer izvedena manjša raziskava, ki jo je prof. dr. Osredkar vodil v sodelovanju s pediatrinjo dr. Lukšičevo in prof. dr. Neubauerjem, vendar po moji oceni rezultati te raziskave zaradi manjšega števila opazovanih otrok le deloma osvetljujejo nekatere probleme avtizma.

Se s tem kaj ukvarjajo na Nacionalnem inštitutu za javno zdravje? Avtizem je pereč problem, ne neka obrobna motnja.

Doslej se niso navezali na moje razpravljanje o avtizmu. Zato glede na dosedanje vtise ne pričakujem nekih pozitivnih povezav. S prof. dr. Osredkarjem pa sva pripravila in dopolnila osnutek za novo raziskavo, v kateri naj bi sodeloval tudi specialist gastroenterolog. Spomladi 2015 smo se srečali na omizju v Vipavi. Sodeloval je tudi specialist gastroenterolog dr. Janša. V razpravah o avtizmu namreč postaja zelo pomemben problem disbioza (motnje delovanja črevesja), ki jo lahko spremlja povečana prepustnost črevesne stene in možnost prehajanja številnih škodljivih snovi v krvni obtok, kar lahko neposredno vpliva na centralno-živčni sistem. Moteno delovanje črevesja pri otrocih dodatno poslabša škodljive vplive tiomersala in aluminija v cepivih. Ta problem je bil mnogo let tako rekoč spregledan.

Torej bi v Sloveniji lahko izvajali ustrezne raziskave in testiranja? Vi ste v mnogih mednarodnih raziskavah o toksičnih učinkih živega srebra že sodelovali.

Vsekakor. V mnoge dosedanje mednarodne raziskave se je vključila tudi Slovenija. Sodelovali so različni domači strokovnjaki, npr. z Inštituta Jožef Štefan, KIKKB KC, Fakultete za farmacijo. Usklajevala jih je prof. dr. Milena Horvat z Inštituta Jožef Štefan. Eden teh projektov je Humani biološki monitoring, ki je preučeval vplive živega srebra in drugih kovin, deloma pa tudi polimorfizem glutationa in glutation-transferaze pri nosečnicah in novorojencih.

Lahko kaj več poveste o načrtovani slovenski raziskavi? Kakšna je vaša vloga v njej?

Moja vloga ni definirana. S svojimi spoznanji želim prispevati, da bi bil pristop pri obravnavi otrok s spektro-avtističnimi motnjami čim bolj poglobljen. Predstavljam si, da si bo interdisciplinarna študija prizadevala raziskati pojavljanje genskega polimorfizma encimov in povezanih dejavnikov, ki povečujejo občutljivost otrok za živo srebro in aluminij v cepivih ter vplivajo na njuno presnovo in razporejanje v možganih. Hkrati bi morala raziskati še: vsebnost aminokislin v krvi, ki so vključene v procesa transsulfuracije in transmetilacije; raven glutationa in metalotioneinov, ki vežejo živo srebro; raven varovalnih elementov, kot so selen, cink in magnezij v krvi, saj so pri prizadetih otrocih tu neravnovesja; nekatere antioksidantne encime in oksidativni stres, ki moti delovanje mitohondrijev; nekatere kazalnike imunskih sprememb, ki jih srečujemo pri teh otrocih in jih lahko dodatno pospešujeta tiomersal in aluminij v cepivih; pa tudi vzroke za povečano vzdražljivost in vnetja v osrednjem živčevju ter moteno delovanje črevesja (disbiozo).

Kaj pričakujete, da bo takšna raziskava prinesla?

Ocenjujem, da bodo rezultati omogočili določene usmeritve za izboljšanje preventivnih ukrepov in dopolnitev dosedanjih terapevtskih ukrepov. Videli bomo, na primer, ali je treba pri otroku korigirati pomanjkanje cinka, magnezija, selena in drugih ključnih esencialnih mineralov ter folatov. To lahko naredimo z ustrezno dieto ali z zdravili, ki vsebujejo te minerale. Videli pa bomo tudi, ali otrok potrebuje terapevtsko ukrepanje za izboljšanje disbioze in mastocitoze pri moteni toleranci na hrano in pogostih driskah. Morda črevesje potrebuje dodatke ustreznih bakterij ali zdravil, da se črevesna flora popravi in s tem zmanjša prodor toksičnih snovi v krvni obtok. Mogočih je še vrsta drugih ukrepov.

Rekli ste, da ste se sami lotili študije sinergičnih vplivov živega srebra in aluminija.

Da, trenutno pripravljam razpravo o možnih vplivih živega srebra in aluminija v cepivih na pojav motenj avtističnega spektra pri otrocih s povečano občutljivostjo za tiomersal in aluminij v cepivih. Namenjena bo širši razpravi, zlasti strokovnjakom v tujini, ki se s to problematiko poglobljeno ukvarjajo.

Dr. Kobal si prizadeva, da bi v Sloveniji izvedli študijo, prek katere bi lahko bolje pomagali avtističnim otrokom, pripravlja tudi širšo razpravo za mednarodno strokovno javnost o možnih vplivih živega srebra in aluminija v cepivih na pojav avtističnih motenj. (Foto: Cirila Štuber)

Nekateri trdijo, da je stroka enotna, torej da povezav z avtizmom ni, in da gre največkrat zgolj za napačno informiranje javnosti. Kaj vi menite o tem?

Uradna medicina se danes zelo težko odloči za spremembo nekih ustaljenih praks. To je ena od njenih težav. Sam opažam, da je strokovna srenja glede teh vprašanj razdvojena, pa to niso neki laiki, neki starši, ki samo nekaj preberejo, ampak tudi raziskovalci. Za raziskave, ki uporabljajo metodo raziskovanja s kontrolno skupino, ne moremo kar reči, da so potvorjene, to ni tako enostavno. Strokovnjakom je treba prisluhniti – enim in drugim, za in proti. Treba je skrbno tehtati in raziskovati naprej, v smeri rešitev. Nekateri psihologi so denimo že ugotovili, da je mogoče pri otrocih določene avtistične spremembe z usmerjeno socialno terapijo precej izboljšati (sploh če niso toliko povezane s kognitivno prizadetostjo in izgubo govora). To so sodobna spoznanja. Diskontinuiteta povezav v možganih se v zgodnjem otroštvu torej lahko popravlja, do neke mere pa tudi kasneje. Ob vsem tem pa nam manjka timski pristop, zlasti pri raziskovalnem delu in tudi pri obravnavi otrok s temi motnjami na primarni zdravstveni ravni. Pri diagnostiki bi lahko sodelovali pediatri, psihologi, gastroenterologi in ustrezna biokemična laboratorijska dejavnost, ter strokovnjaki, ki se ukvarjajo s problemi genetike.

Vas je pediatrično združenje že kdaj povabilo na kakšno predavanje?

Ne, čeprav sem leta 1998 s prof. dr. Veličković Peratom s Pediatrične klinike že sodeloval pri obravnavi otroka z Rettovim sindromom, ki je bil hkrati izpostavljen metil živemu srebru. S problemom možnih učinkov tiomersala in aluminija v cepivih pa se ni pri nas doslej nihče celovito ukvarjal. Ker vemo, kako pomembno je preventivno cepljenje otrok, močno upam, da bodo načrtovane raziskave uspešno izvedene. Če bodo vnesle več znanja in sprememb, menim, da bo mogoče omejiti pojavljanje t. i. idiopatskega avtizma pri otrocih s povečano občutljivostjo na tiomersal in aluminij v cepivih ter bolje pomagati vsaj nekaterim otrokom, ki so že prizadeti.

Doslej v Sloveniji biokemičnih analiz, kakršne načrtujete v tej raziskavi, ni bilo mogoče rutinsko opravljati. Starši so testiranja, predvsem s pomočjo društva DAN!, samoplačniško opravljali v tujini. Njihovi rezultati kažejo, kar pravite – da imajo najbolj zastrupljeni otroci resne motnje v procesu tvorbe glutationa.

Da, društvo DAN! je že pred leti navezalo stike z laboratoriji v tujini, kamor pošiljajo vzorce blata, urina in las otrok. Z rezultati teh analiz sem le deloma seznanjen. Dobro bi bilo, da bi takšne, a še bolj usmerjene preiskave pri otrocih izvajali tudi v Sloveniji. Vsekakor bi moral obseg biokemičnih preiskav zajeti relevantne biološke kazalnike, kar bi omogočalo boljše ukrepanje pri teh otrocih.

Od kelacije do zdravljenja s prehrano

Ste kaj od tega uporabljali tudi v času, ko ste zdravili rudarje v Idriji? Takrat ste živo srebro odstranjevali s kelacijo, kajne?

V Idriji je bilo sprva okoli 140 zastrupitev z živim srebrom na leto. Rudarji so uporabljali maske in drugo posebno zaščitno opremo, izvajali pa smo tudi biološki nadzor in presejalne teste (kontrolirali smo urin pred in po izpostavljenosti). Pri težjih zastrupitvah smo za izplavljanje (kelacijo) živega srebra, uporabljali BAL, kasneje pa DMPS. Oba pospešujeta izločanje živega srebra iz telesa pretežno z urinom. Uporabljali smo torej klasične metode kelacije. Tu sicer nastopi težava, saj se izplavljajo tudi koristne kovine, ki jih telo potrebuje. Iz izkušenj smo se veliko naučili in v desetih letih nam je število zastrupitev uspelo spraviti na ničlo, čeprav so bile prav v tistem obdobju koncentracije živega srebra v rudniku zelo povišane. Uvedba biološkega nadzora nad izpostavljenostjo nam je omogočila, da smo izpostavljenost prekinili, preden je nastopila zastrupitev.

Za otroke naj bi bila kelacija tvegana.

Da. Čeprav v Avstraliji in v ZDA so jo kar pogosto izvajali in ponekod so se kazalci prizadetosti izboljšali. V eni od študij so pred kelacijo in po njej merili glutation in ugotovili, da se je ta po kelaciji zvišal, saj se ga je manj porabljalo za vezavo na živo srebro. Pri otrocih so za kelacijo običajno uporabljali dva preparata: v Evropi predvsem DMPS, v ZDA pa predvsem DMSA. Raziskave so pokazale, da imata oba lahko stranske učinke, ki sicer niso pogosti, a jih je treba vsekakor upoštevati. Resni stranski učinki so pri DMSA redki, pojavljajo se lahko kožne spremembe (nekroliza, multiformni eksudativni eritem) in nevtropenija. Pri uporabi DMPS pa se lahko pojavljajo lažje alergijske kožne reakcije in vročina, redko pa tudi težja kožna obolenja (multiformni eksudativni eritem). Svetujejo, da je treba otroka predhodno pregledati in pripraviti na kelacijo, predvsem zmanjšati morebitno izpostavljenost živemu srebru in drugim kovinam iz prehranskih virov, cepiv. S hrano je treba poleg tega zagotoviti zadosten vnos cinka, selena, vitaminov C, E in B6. Med kelacijo je treba spremljati delovanje ledvic, jeter, krvno sliko in ravni esencialnih elementov, zlasti cinka. Pri peroralni uporabi DMSA se lahko zaradi povečanega izločanja živega srebra skozi črevesje pojavi tudi disbioza s porastom bakterij koli in glivic v črevesju (Adams s sodelavci, 2005). Osebnih izkušenj s kelacijo pri otrocih nimam, vendar menim, da je kelacija živega srebra smiselna in potrebna le pri otrocih z moteno presnovo živega srebra zaradi genetskega polimorfizma glutationa in glutation-transferaze.

Nekateri starši avtistične otroke in otroke z drugimi nevrološkimi obolenji zdravijo po prehranskem protokolu nevrologinje dr. Natashe Campbell-McBride, ki je s prehrano pozdravila tudi svojega avtističnega sina. Leta 2014 je predavala v Sloveniji. Poznate njeno dieto GAPS, ki temelji prav na odpravljanju disbioze, zdravljenju črevesne sluznice in prepustnega črevesja? Velik pomen daje probiotičnim kulturam, prehranskemu vnosu cinka, selena, magnezija, ki jih tudi vi omenjate kot ključne za možgane.

Ne, z njenim protokolom nisem seznanjen v podrobnosti, vendar menim, da dieta GAPS obeta uspeh pri otrocih z motnjami avtističnega spektra, ki jih spremlja mastocitoza. To naj bi preučevali tudi v predlagani slovenski raziskavi.

Zanimiv je tudi protokol Dr. Klinghardta, ki za izplavljanje uporablja čemaž in koriander, za vezavo in odstranjevanje živega srebra iz telesa pa algo klorelo. Koriander, imenovan tudi kitajski peteršilj, mnogi prehranski strokovnjaki dobro poznajo kot rastlino, ki veže živo srebro. Nekateri svetujejo surove ostrige, ki delujejo kot čistilec morja in lahko prav tako čistijo živo srebro iz telesa.

Tega protokola ne poznam. Kot zanimivost pa lahko dodam, da peteršilj akumulira izjemno veliko živega srebra. Že ko raste v zemlji, ga nase potegne iz okolja. V Idriji smo merili živo srebro v peteršilju in solati. Izkazalo se je, da ga je v peteršilju ogromno. Želel sem si, da bi s tem lahko kdaj eksperimentiral, a do tega ni prišlo. Torej peteršilj je zagotovo ena od rastlin, ki veže živo srebro, podobno kot nekatere vrste alg. To bi bilo treba bolje preučiti. Alge ali ostrige morajo biti za te namene seveda iz okolja, ki ni onesnaženo z živim srebrom, nikakor ne iz Tržaškega zaliva in podobnih območji, kjer je polno živega srebra.

Geni ali epigenetske spremembe?

V kolikšni meri so nevrološke poškodbe zaradi zastrupitev z živim srebrom povratne? Kakšne so vaše izkušnje? Obstajajo ljudje, ki so se popolnoma pozdravili?

Ko sem se začel srečevati s klinično sliko zastrupitev z živim srebrom, sem videl, da so se simptomi kronične oblike zastrupitve delno popravili v kakšnih šestih mesecih. Ko smo dobili pripravek DMPS za izplavljanje živega srebra, je šlo nekoliko hitreje. Nekatere psihične spremembe pa so vseeno ostale tudi pri upokojenih rudarjih. Osebnost se spremeni, tudi kadar ni težkih zastrupitev. Ljudje so anksiozni, se hitro razburijo, depresivno so razpoloženi, pri nekaterih se pojavljajo tudi senzorne motnje, denimo mravljinčenje pretežno v spodnjih okončinah. Okvare ostanejo v perifernem živčnem sistemu, tanka živčna vlakna so pogosto deformirana. Kadar so bili ljudje večkrat izpostavljeni živemu srebru, teh sprememb ni bilo mogoče povsem odpraviti.

Je poškodovan tudi spomin? Otroci, pri katerih so testi v tujini pokazali obremenjenost s kovinami, imajo motnje spomina, zato se težko osredotočajo in imajo učne težave.

Da, živo srebro lahko povzroči poslabšanje spomina. To je pogosto posledica degenerativnih sprememb v osrednjem živčevju ali prizadetosti genov. Kot sem omenil, so toksični učinki živega srebra pri otrocih v razvojnem obdobju bistveno drugačni kot pri odrasli populaciji.

Pri spominu in drugih možganskih motnjah je najbrž težko zagotovo vedeti, ali je vzrok aluminij ali živo srebro, saj so njune posledice zelo podobne.

Imunske in vnetne spremembe, zaznane pri avtističnih otrocih, za katere vemo, da jih povzroča živo srebro, so podobne spremembam, ki jih povzroča aluminij. Na nekatere procese aluminij deluje, na druge ne, včasih pa je zaradi vzajemnega delovanja vnetje v centralno-živčnem sistemu še povečano. Raziskave so se v zadnjem času osredotočile na oksidativni stres pri avtizmu, ki ga povzročata tako živo srebro kot aluminij, pa tudi na mitohondrijske spremembe, tudi te povzročata oba. Poleg tega se mnogo raziskav usmerja v imunske spremembe in okoljske vplive, kjer raziskovalci zajamejo še druge težke kovine in pesticide. Dodatni vplivi okolja lahko delujejo sinergično ali aditivno. Mogoče je sicer, da ima človek nekatere bolj občutljive gene, zaradi katerih se lahko razvije avtizem, toda enake gene imajo tudi nekateri zdravi ljudje, pri katerih se avtizem ni razvil. Nekateri raziskovalci tega področja domnevajo, da je za pojav avtizma pomemben tudi delež občutljivih genov, ki se koncentrirajo v številnih sinaptičnih funkcijah. Toksični učinki živega srebra prek različnih molekularnih mehanizmov delujejo tudi na sinapse, kar je seveda v razvojnem obdobju izjemno pomembno. Zakaj se je pri nekom avtizem razvil, pri nekom pa ne, torej ni tako enostavno in enoznačno, kot včasih slišimo, češ da je otrok zbolel zaradi prirojene genske napake.

Govorite o epigenetskih vplivih. Epigenetika je sodobna veja genetike, ki poudarja, da geni niso statični, ampak da jih okolje vklaplja in izklaplja. Dedni material, ki ga dobimo od staršev, se torej spreminja zaradi dejavnikov iz okolja: kako živimo, kaj jemo, pijemo, vdihavamo, kaj vbrizgavajo v naše telo. Torej se lahko aktivnost nekega gena pod vplivom okolja spremeni, ali pa ga je s pomočjo drugačnih vplivov okolja mogoče spremeniti nazaj in motnjo pozdraviti?

Zato je epigenetika eno najpomembnejših področij, o katerih se zadnje čase govori v znanosti. Pomislite na črevesne bakterije, moteno prebavo pri teh otrocih, na povezavo med blatom, krvnim obtokom in centralno-živčnim sistemom – pot je recipročna, kar pomeni, da obstaja vpliv črevesja na centralno-živčni sistem in obratno. Ta pot lahko povzroča epigenetske spremembe, kot je zmanjšana metilacija. Zmanjšana sposobnost metilacije pomeni, da je prišlo do utišanja nekaterih genov, ki ne tvorijo več svojih encimov oz. beljakovin. Tudi če je metilacija preveč intenzivna, seveda ni dobro. A hočem poudariti pot, po kateri pride do utišanja genov. Gen ne more funkcionirati normalno, ker je epigenetsko prizadet, niste pa se nujno rodili s tako gensko prizadetostjo. Nekateri raziskovalci so pokazali, da se znižano metilacijo lahko popravlja in da se tudi nekateri simptomi deloma popravijo z rednim dodajanjem folne kisline, betaina in metilkobalamina (James s sodelavci, 2009). V nekateri primerih so opazili izboljšanje pri dodajanju vitamina B12 in glutationa enkrat na teden. Vsekakor pa je treba najprej ugotoviti, ali gre pri otroku za motnje trnansmetilacije in trassulfuracije aminokislin, ki vsebujejo žveplo! Zdravilnih dodatkov ni mogoče uporabljati kar povprek pri vseh otrocih.

Amalgam

Dotaknimo se še amalgama v zobozdravstvu. Nekateri strokovnjaki so prepričani, da je skrajni čas, da ga prenehamo uporabljati.

Amalgamska zalivka je podoben problem kot tiomersal v cepivih. Nekateri zobni amalgami vsebujejo do 50 odstotkov živega srebra, ki se iz zalivk sprošča pri žvečenju. Zaznati ga je mogoče v izdihanem zraku. Izmerili smo, da so imeli ljudje z amalgamskimi zalivkami, ki so pravkar žvečili, v ustih ogromno živega srebra. Nenehni premiki in erozija povzročijo povečano izločanje živega srebra, ki ga človek nato vdihava. Nalaga se tudi v ustnem tkivu, a bolj nevarno je tisto, kar vdihamo, saj gre neposredno v možgane. Nekatere raziskave so pokazale, da se iz amalgamski zalivk (odvisno od njihovega števila) v telo absorbira od enega do deset mikrogramov živega srebra na dan. Tudi SZO je obravnaval obremenitve prebivalstva in kopičenje živega srebra v organizmu. Seštejte količine, ki jih človek dobi prek amalgamskih zalivk, iz okolja, kjer so v uporabi fosilna goriva, če uživa ribe, pa se tudi to prišteva. V zobozdravstvu se največ amalgama sprošča ob vstavljanju in posebej ob odstranjevanju zalivk, zato so izpostavljena skupina zobozdravniki, njihove asistentke in pacienti. Koncentracije so v ustni votlini v primerjavi s tem, kar so vdihavali rudarji, sicer relativno nizke. Komu se morda zdi, da je to hec, toda vse je odvisno od posameznikove presnove živega srebra in od tega, kakšne bakterije ima v črevesju, ali kovina kroži, se vsrkava nazaj, ali se iz telesa izloča.

Dr. Kobal: »Uradna medicina se danes zelo težko odloči za spremembo nekih ustaljenih praks. To je ena njenih težav. Glede teh dilem je strokovna srenja danes razdvojena, pa to niso neki laiki, neki starši, ki samo nekaj preberejo, ampak raziskovalci. Strokovnjakom je treba prisluhniti – enim in drugim, za in proti.« (Foto: Shutterstock)

Zakaj živo srebro v materinih amalgamskih zalivkah ogroža otroka?

Raziskave so pokazale (npr. Summers, 2006), da se lahko pri otroku matere, ki ima amalgamske zalivke, v črevesju razvijejo bakterije, ki pretvarjajo ionsko in metil živo srebro v elementarno obliko, ta pa se vnovič vsrka v krvni obtok in prehaja v možgane. Tam se skupaj s preostalim živim srebrom kopiči. Za takšnega otroka lahko to v zgodnjem razvojnem obdobju, ki je namenjeno tudi cepljenju, prinaša dodatno obremenitev. Tega se doslej ni upoštevalo. Še zlasti nastane težava, če je otrok prekomerno občutljiv na vsakršno živo srebro, tudi zelo nizke odmerke. Izpostavljenost elementarnemu živemu srebru iz amalgamskih zalivk je sicer razmeroma nizka. Ocenjeni privzem živega srebra iz večjega števila amalgamski zalivk je pod sprejemljivo mejo 30 mikrogramov na dan (SZO, 1990), toda blažjih subkliničnih učinkov ni mogoče povsem izključiti. Zagotovo pa takšno živo srebro predstavlja povečano tveganje pri ljudeh z imunskimi obolenji, nekaterimi degenerativnimi obolenji osrednjega živčevja (npr. Prochazkova s sodelavci, 2004) ter pri nosečnicah in otrocih. Največji delež živega srebra iz zobnega amalgama se kopiči v ledvicah in možganih, zlasti v hipofizi in okcipitalnem korteksu (Nylander s sodelavci, 1989).

Vidite kakšne možnosti, da bi Slovenija, kot denimo Švedska, prepovedala amalgamske zobne zalivke za otroke? Vas je o tem kdo kdaj vprašal za mnenje?

Švedska je področje zelo dobro raziskala. Več njihovih raziskovalcev je problem amalgamskih zalivk natančno obdelalo. Tudi pri nas se nekateri s tem ukvarjajo in zagotovo razmišljajo v tej smeri, čeprav se bojim, da veljajo za nekakšne črne ovce. Mene o tem v minulih 25 letih niso nič vprašali, čeprav sem pred tem nekako sodeloval v raziskavi, ki jo je na Stomatološki kliniki leta 1989 opravil dr. Klemenc. Nekatere tuje raziskave, ki so bile predstavljene tudi pri nas, niso pokazale škodljivih učinkov zobnega amalgama. Danes pa je dobro znano, da amalgamske zalivke predstavljajo povečano tveganje za poslabšanje zdravja bolnikov z imunskimi obolenji, nekaterimi degenerativnimi obolenji osrednjega živčevja, nosečnic in otrok. Takšna stališča in raziskave so na razpolago vsem, argumentov, zakaj se pri nas nič ne spreminja, pa ne poznam. Zadnje leto opažam, da nekateri stomatologi v Sloveniji o tem resno razmišljajo in se povezujejo s kolegi v tujini. Maja 2015 je bilo v Ljubljani o nevarnostih živega srebra v zobozdravstvu mednarodno srečanje zobozdravnikov in drugih strokovnjakov.

V prvi polovici minulega stoletja je medicinska stroka naredila veliko napako, ko je dojenčkom za lajšanje bolečin ob izraščanju zob predpisovala kreme z vsebnostjo živega srebra. Razvila se je bolezen akrodinija, ki ima neverjetno veliko vzporednic z avtizmom in drugimi nevrološkimi boleznimi ter učnimi motnjami pri sodobnih otrocih.

Da, to je znan primer resnih posledic. Vse to je izjemno pomembno. Vendar je do tega problema stroka zavzela enotno stališče, tako, da je to za nami.

Zdi se, da je med medicinskimi strokovnjaki vendarle še premalo znanja o teh tveganjih, kar je posebej kritično za otroke, ki že imajo nevrološke bolezni, motnje vedenja, govora, učenja, so na avtističnem spektru. Vprašanje je, ali imajo denimo dovolj znanja o teh dilemah strokovnjaki, ki v komisijah za cepljenje odločajo, ali se lahko pri nekem otroku cepljenje opusti.

Na žalost je zavedanje o tovrstnih tveganjih pomanjkljivo. Vnovič poudarjam stališče, ki ga podpirajo novejše raziskave, da obstajajo med otroki tudi takšni, ki so bolj občutljivi na živo srebro in aluminij v cepivih, saj je pri njih presnova obeh kovin motena. Kar se tiče cepiv, bi rekel, da se na splošno kažejo kot pozitiven ukrep, zaradi katerega nekatere bolezni niso več tako vsakdanje. Toda večji problem je v tem, katere snovi se v cepiva dodajajo. Živo srebro (tiomersal) in aluminij – tu bodo vsekakor morali nekaj spremeniti. To je eno. Kot drugo pa bodo morali uvesti določena testiranja, s katerimi bodo preverili, pri katerih otrocih je prisotna okvara presnove živega srebra in aluminija, koga se torej lahko cepi s cepivi, ki vsebujejo obe kovini, in koga ne. Menim, da bi bila to prava pot. Sprenevedanje ni dobro.

Pogovarjali sta se Cirila Štuber in Mojca Vozel, objavljeno december 2015.