Ko se kot zdravnik zaveš, sprva ostaneš povsem sam …

Intervju: Johann Loibner, dr. med., avstrijski zdravnik

Avstrijski zdravnik dr. Loibner se je v svoji ordinaciji soočal z veliko poškodbami in tudi smrtmi po cepljenju

Vladarji so vedno na neprijeten način dajali ljudem vedeti, da se vladajoče mnenje ne bo zatreslo zaradi nekakšnih neprijetnih dejstev ali kritičnih vprašanj iz javnosti. Preganjanje drugače mislečih se tedaj sicer ni ne začelo ne končalo; najbolj znano obdobje tovrstnega dogajanja pa je gotovo srednjeveška inkvizicija. Veseli me, da danes govorim z zdravnikom, ki je doživel neke vrste cepilno inkvizicijo, saj so mu zaradi njegovih kritičnih izjav o cepljenju izdali večletno prepoved opravljanja poklica. Prisrčno pozdravljeni, Hans Loibner!

Me veseli.

Cepljenje se je v zadnjih desetletjih močno spremenilo. Včasih je bila v uporabi besedna zveza »primeren za cepivo«. Mi lahko poveste, kaj so nekoč razumeli pod tem izrazom?

Cepivo proti črnim kozam, ki so ga uporabljali 150 let, je bilo edino cepivo na trgu do okoli leta 1950. Do tedaj je postalo jasno, da sta na sto cepljenih vsaj ena ali dve peščici ljudi utrpeli hude posledice po cepljenju – paraliza, slepota, gluhost, smrt. Te pojave so zdravniki sčasoma zaznali in zahtevali, naj o tem pišejo tudi pediatrični učbeniki in da je treba osebo pred cepljenjem pregledati, ali je »primerna za cepivo« ali ne. Bolni ljudje ne smejo biti cepljeni. To je ozadje izraza »primeren za cepivo«. Danes je na trgu bistveno več cepiv kot nekoč in ta imajo zaradi načina izdelave bistveno manj stranskih učinkov, vseeno pa je skupno število poškodb zaradi cepljenja precejšnje. Razlika je tudi, da danes smrtne žrtve cepljenja zamolčijo. Kot da jih preprosto ne bi bilo. Besedna zveza »primerni za cepivo« je med tem izginila.

Johann Loibner, avstrijski zdravnik, ki se čuti dolžnega poslušati svojo vest in poučiti ljudi o temni plati cepljenja

Na univerzi ste študirali medicino. Kaj so o cepljenju izvedeli študenti medicine nekoč in kaj izvejo danes?

Veliko ljudi bo presenečenih, če vam povem, da smo imeli v mojem času v sedmih letih študija medicine le eno prireditev, ki je trajala dve uri in na kateri so nas poučili o tehniki cepljenja in opazovanju oseb po cepljenju. To je bil t. i. seminar o cepljenju. Predaval nam je profesor pediatrije. To je pravzaprav vse, kar tudi danes slišijo študenti medicine o cepljenju, vse do diplome. Nič več ne izvedo. Kar danes zdravniki vedo o cepljenju, izvedo iz medijev ali na dogodkih, kjer se dodatno izobražujejo, ti dogodki pa so intenzivno sponzorsko obarvani. Na univerzah jih kaj več ne naučijo.

In kaj zdravniki izvedo iz medijev o cepljenju in stranskih učinkih? Ali lahko poškodbo po cepljenju in močno reakcijo na cepivo sploh prepoznajo?

Če nečesa ni v mojem horizontu, če se nečesa nisem učil, če nečesa ne vem, mi je to neznano … iz tega razloga večina zdravnikov ne pozna resnice, da vsako cepljenje povzroči prehodno obolelost in da pri današnjih neštetih cepljenjih posledično prihaja do velikega števila bolezni.

Dolgo ste prakticirali medicino, ne da bi podvomili v cepiva, kajne? Dokler se ni nekoč zgodilo, mislim, da je bilo leta 1979, ko je v vašo ordinacijo prišla deklica, ki se ni dobro počutila po cepivu proti otroški paralizi. Kakšni so bili njeni simptomi in kako ste videli vzroke za njeno stanje?

To je bila prva poškodba po cepljenju, ki sem jo videl v svoji zdravniški praksi. Dotlej nisem veliko razmišljal o cepljenju. Dveletna deklica je po cepljenju proti otroški paralizi ohromela. Še vedno imam pred očmi sliko, kako so jo starši prinesli v ordinacijo, ker ni mogla premikati nog. Bila je hroma v spodnjih okončinah. Toda tedaj se alarm v meni še ni sprožil. Sprožil se je šele kasneje, ob uvedbi cepiva proti klopnemu meningoencefalitisu (KME). Po tem cepivu sem videl več poškodb, od akutnega vnetja možganske ovojnice do smrti neke mlade študentke. To je bil trenutek, ko sem začutil, da se moram tej temi intenzivno posvetiti.

Poglobiva se še za trenutek v cepivo proti otroški paralizi. Spomnim se kampanj za oralno cepljenje »Otroška paraliza je grozna«. Zakaj so oralno cepivo v bogatih državah kasneje odpravili?

Najprej so bile stotnije paraliziranih po cepljenju v ZDA. Tedaj se je v Evropi še vedno cepilo. Američani so prekinili z oralnim cepivom in ga zamenjali za injekcijsko, ki so ga vbrizgali v mišico, čeprav je to cepivo pred oralnim cepljenjem veljalo za nevarnejše. Ko so se pojavili omenjeni primeri poškodb po oralnem cepivu, so si prodajalci cepiv spet premislili in injekcijsko cepivo označili za manj nevarno. Ostalo jim je veliko odmerkov oralnega cepiva, saj se je tudi to še vedno proizvajalo. Šlo je v revne dežele z argumentom, da ima sicer res več stranskih učinkov, toda tisti ljudje tam si drugega tako ali tako ne morejo privoščiti. Torej je to vseeno pomoč za revne dežele.

Dr. Loibner: »Alarm v meni se je sprožil, ko sem videl poškodbe po cepivu proti klopom, od akutnega vnetja možganske ovojnice do smrti neke mlade študentke.« (Foto: Shutterstock)

Bill Gates danes v revnih deželah izvaja velike kampanje za oralno cepivo proti otroški paralizi. Ta človek ima dovolj denarja. Zakaj tak bogataš promovira cepljenje v revnih deželah? On to dela celo osebno, saj ga vidimo, kako otrokom tudi sam daje cepivo v usta po kapljicah. Zakaj to dela?

Predvidevam, da je tako kot pri vseh ostalih stvareh – ko imaš veliko, hočeš imeti še več. Na cepiva se prav gotovo ne razume, saj ni ne zdravnik ne znanstvenik. Prav gotovo pa se razume na posel.

Lahko poveste več o primeru smrti, ki ste ga prej omenili. Kako ste ugotovili, za katere simptome je šlo in kaj se je dogajalo, preden je nastopila smrt?

Prvo hudo reakcijo po cepljenju sem doživel pri športniku, orientacijskem tekaču. Ta mlad moški je nekaj ur po cepljenju proti KME, ki sem ga sam izvedel, dobil močno vnetje možganske ovojnice. Na srečo sem pacientu lahko pomagal, da je spet ozdravel. Ob tem primeru sem postal negotov. Kasneje, v svoji zasebni ordinaciji, pa sem imel dva primera majhnih otrok, ki sta po istem cepivu dobila astmo in nevrodermitis. Oba sta se pozdravila. Sledila je izkušnja, ko me je poklicala mati dekleta, ki je prejela cepivo KME. Hčeri je ohromel obraz. Z velikim optimizmom sem materi obljubil, da bo njena hči spet ozdravela. Nekaj dni kasneje me je poklicala in povedala, da ne bosta prišli, saj je hči umrla. V nekaj letih, odkar imamo cepljenje proti KME, sem videl veliko zelo hudih primerov, tudi takšne s smrtnim izidom.

Kaj čutite ob tem, ko neprestano slišite za primere groznih simptomov po cepljenju ali pa jih opazujete v svoji ordinaciji? Kakšne misli imate ob tem? … Cepljenje pa se še kar naprej izvajamo.

Sprva ostaneš kot zdravnik povsem sam. Tam je večina. Tako se priporoča. Tako se to dela. Takšno je stanje današnje znanosti. Sprva si povsem sam in v dvomih. Toda preprosto sem se tej temi začel bolj posvečati. Na srečo sem še hranil knjige iz časa začetkov cepljenja, iz časov cepiva proti črnim kozam. Ko sem jih prebiral, mi je hitro postalo jasno, da cepljenje sploh ni to, kar nam govorijo danes – torej to, da naj bi šlo za zaščito. Prvotni motivi cepljenja so bili namreč popolnoma drugi. V resnici je šlo za politične motive.

S kakšno literaturo in katerimi avtorji ste se ukvarjali, ko je v vas že vzklilo spoznanje, da cepiva ljudem povzročajo slabe stvari?

Prvi je bil zelo slaven, zelo cenjen in nagrajen »naravni« zdravnik (zdravilec) von Platen, ki se je v Nemčiji intenzivno ukvarjal z zdravimi ljudmi. Bil je nadvse cenjen in prejemal je nagrade. Velik del njegovih knjig je posvečen cepljenju proti črnim kozam in njegovi škodljivosti. V njegovih delih jasno piše, da je cepljenje zmota človeštva, da nikoli ni šlo za nikakršno zaščito in da je cepljenje povzročilo veliko zla. Mnogi danes menijo, da se je cepljenje začelo z angleškim »zdravnikom« Jennerjem, toda to ne drži povsem. Cepiva so obstajala že prej.

Nam lahko morda na kratko pojasnite zgodovino cepljenja?

Pripovedujejo nam, da je vaški pater Edvard Jenner, ki ni bil niti univerzitetni profesor niti priznan znanstvenik, odkril cepiva. Prosim, to ni res! V Evropi so se že leta izvajali posamezni primeri cepljenja proti črnim kozam. Izvajali so jih inokulatorji – to so bili ljudje različnih poklicev, ki so potovali po vaseh in cepili ljudi, ki so si tega želeli. S tem početjem so si prislužili neverjetno bogastvo. To cepljenje pa je zajelo relativno majhno skupino ljudi. Dejansko je težava nastala z Napoleonom. Ta je na svojih vojnih pohodih po Orientu, Egiptu, Siriji, videl, da so osmanski trgovci s sužnji svoje sužnje cepili proti črnim kozam. Vedeti moramo, da so bile črne koze tedaj še vedno prisotne. Vedeti moramo tudi, da otroka, ki do svojega tretjega leta starosti še ni prebolel črnih koz, tedaj sploh še niso prištevali k rojenim. V ruski pehotni regiment so, na primer, sprejeli le moške z brazgotinami od prebolelih koz. To pomeni, da so moški, ki so preboleli črne koze, veljali za zdrave, močne in sposobne za življenje. Zaradi tovrstne miselnosti so nekateri osmanski trgovci s sužnji deklice in dečke, ki so jih kupili, cepili proti črnim kozam; za tiste, ki so cepljenje dobro prenesli, so nato namreč dobili dobro ceno. Imperatorju Napoleonu je bilo to seveda zelo všeč. Prav on je v začetku 19. stoletja uvedel obvezno cepljenje proti črnim kozam. Najprej ga je uvedel v bolnišnicah. Tam je bilo potem seveda veliko mrtvih. Nato ga je uvedel pri otrocih in končno pri vseh vojakih. Nemški knezi so ga posnemali. Jasno jim je bilo, da ne rabijo bolnih ljudi niti nobenih odprtih dilem pri zagotavljanju nabornikov. Tako se je cepljenje uveljavilo – po državnem zakonu je postalo obvezno. Nastala je torej splošna obveznost cepljenja. Enako se je zgodilo, ko je Napoleon uvedel vojaško obveznost. Od tistega časa ni bilo tako glasnih kritik proti cepljenju. Ljudje so s svojimi mrtvimi in pohabljenimi otroci sicer tekali na ulice, tožili in protestirali proti tem praksam, a preprosto so jim rekli, da gre za njihovo zaščito. Od tu izhaja izraz »zaščitno cepljenje«. Ljudem so rekli: »To je za vašo zaščito.« Vzemite na primer majhno vas, kjer po cepljenju šibkih pač ni bilo več. Leta ni bilo več primerov koz, vsaj do naslednje epidemije črnih koz, ko so se zaradi lakote, slabih letin in vojn spet pojavili novi primeri. Cepljenje so razglasili za preventivni zdravstveni ukrep, čeprav to v resnici sploh ni bil. Bil je postopek selekcije!

Se pravi, da so šibki otroci, ki bi sicer lahko kasneje v življenje dobili črne koze in jih preboleli, že prej pomrli zaradi posledic cepljenja. Zato je bilo manj primerov bolezni.

Vendar tudi to ni vedno držalo, saj so se črne koze pojavljale vedno znova in znova. Toda državnega veličanstva to ni zanimalo. Znanih je veliko znanstvenikov, na primer Anglež Russel Wallace … ta je takoj preštudiral aktualne statistične podatke in učinke ovrgel … dokazal je, da je zaradi cepiva proti črnim kozam umrlo več ljudi kot zaradi same bolezni črnih koz. Toda vladarjev to ni zanimalo.

Potem se lahko vprašamo, kako se je cepljenje sploh lahko uveljavilo do te mere, če že od samega začetka ni delovalo?

Če nekaj postane velik posel in je uzakonjeno, v to ne smeš dvomiti. Šele danes govorimo o človekovih pravicah, šele danes imamo v medicinski znanosti zahteve, na primer obvezno testiranje in nadzor zdravil, obvezno javljanje stranskih učinkov, šele danes poznamo socialno oskrbo po poškodbah in boleznih, ki jih povzročajo cepiva … Nekoč tega ni bilo. Tako ali tako je bila lakota in, če je bilo ljudi nekaj manj, to vladarjev ni posebej motilo. Ker so take razmere v Evropi vladale 150 let, je to zlahka postalo vsesplošno »skupno dobro« in prešlo v splošen način razmišljanja ljudi. Razlog, da so po letu 1950 naredili še druga cepiva, je v tem, da gre za gigantski posel. Napoleon je s tem, ko je cepiva naredil za obvezna, položil temelje celotni industriji cepiv. Nešteto milijonov ljudi je moralo biti cepljenih. V sedemdesetih letih 20. stoletja je Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) s svojo vseobsežno kampanjo uspela cepiti dve do tri milijarde ljudi. Jasno je, da so se temu poslu priključili novi in novi prodajalci cepiv. Pomislite, danes je cepljenih okoli dve milijardi ljudi z 20 do 25 cepivi. To so povsem druge vsote kot nekoč. Cepiva so preprost in zanesljiv gromozanski posel.

Dr. Loibner: »Ko je Napoleon uvedel obvezno cepljenje, so ljudje s svojimi mrtvimi in pohabljenimi otroci sicer tekali na ulice in protestirali, a so jim preprosto rekli, da gre za zaščito. Cepljenje so razglasili za preventivni ukrep, čeprav je bil v resnici politični ukrep – postopek selekcije!« (Foto: Shutterstock)

Delovali ste tudi kot izvedenec pri primerih ugotavljanja poškodb po cepljenju. Kaj vse ste ob tem doživeli? Kako težko je doseči priznanje poškodbe zaradi cepljenja?

V Avstriji je tako: Za to je pristojen Zvezni urad za socialne zadeve in oni naročajo svoje izvedence. Očitno imenujejo zgolj tiste izvedence, ki zagovarjajo cepljenje, kajti praktično vedno pridejo do istega rezultata, v vseh primerih. Preštudiral sem izvedenska mnenja tistih ljudi, ki so se obrnili name. Mnenje izvedenca se vedno glasi: »Poškodba načeloma ni povezana s cepljenjem«. Vsakokrat enako. Če je otrok danes cepljen, čez tri ure dobi visoko vročino in nekaj ur kasneje vročinski krč, to s cepljenjem menda nima nič. Gre za popoln stereotip; izid je kar naprej isti. Načeloma je vsak prvi poskus, da bi država priznala poškodbo po cepljenju, vedno zavržen. Obstaja druga možnost pritožbe, toda tudi takrat se večinoma vse zavrže. Resnično možnost za priznanje posledic imajo samo tisti, pri katerih je prisotna tudi javnost, kot se je zgodilo na Koroškem. Dvanajstletni fant je bil v šoli cepljen proti hepatitisu B in po dveh dneh je oslepel. Vsi v vasi, vsi učenci, vsi učitelji so to videli; predvčerajšnjim je bil cepljen, nato začne izgubljati vid in v petih dneh je otrok slep. Tega ni mogoče zatajiti. Možnost imate tudi, če ste slavna oseba, potem nekako gre. Tako globoko sem prišel, da lahko zatrdim: Posledic nočejo priznati. Nastavljajo svoje izvedence, ki odločajo v njihovem interesu. Praktično je skoraj brezupno.

Kako je mogoče, da otrok po cepivu proti hepatitisu B oslepi? Imate pojasnilo za to?

Čisto premalo si predstavljamo, kaj vse se lahko zgodi po cepljenju. Cepiva lahko povzročijo čisto vse bolezni. Mislimo, da lahko povzročijo le možganske motnje, paralizo, slepoto, gluhost. Da, to povzročajo… Seveda povzročajo, lepo vas prosim,… Niti ne zavedamo se, katere sestavine so vse v cepivu proti hepatitisu B. Pomislite na jetra – cepivo lahko povzroči akutno obolenje jeter, prizadene naš veliki razstrupljevalni organ. Ali pomislite na možgane, kjer potekajo procesi izmenjav snovi – če po cepljenju živčne celice odmirajo, je jasno, da nam snovi za izmenjavo v možganih ne bodo več na razpolago. Misliti bi morali tudi na dodatne snovi v cepivih, kot sta aluminij – živčni strup, pa tudi živo srebro – živčni strup. Ko se omenjena strupa v telesu seštejeta, lahko pride do vseh teh bolezni. Znano je, da cepivo proti hepatitisu B vsebuje tudi gensko spremenjene organizme. O njih vemo bistveno premalo, saj gre komaj za preizkušanje. Na televiziji vidimo laboratorij, ljudje v belih haljah nosijo zaščitne maske, delajo z mikroskopi in računalniki, in naivno mislimo, da gre za resničnost, za znanost, za raziskave. Prosim lepo, mi smo zgolj začetniki, ki delamo poskuse.

Za veliko ljudi se je kritičnost do cepljenja začela z dr. Buchwaldom in njegovo knjigo »Cepljenje in posel z ustrahovanjem«. Dr. Buchwald je v njej pripravil lepe diagrame na podlagi statističnih podatkov nemškega zveznega urada in pristojnih organov drugih držav. V njej so primeri obolevnosti in smrtni primeri. S križci je označil čas, ko se je pričelo množično cepljenje. Bistvo, ki izhaja iz knjige je, da cepljenje ni pripomoglo k odpravi epidemij.

Organizirali ste seminarje za zdravnike. Nekoč ste kot predavatelja povabili dr. Buchwalda. Lahko poveste, kakšna prireditev je bila to in kakšne hude stvari je bilo mogoče tam videti in slišati?

Knjiga dr. Buchwalda »Cepljenje in posel z ustrahovanjem« in njegova predavanja – večkrat je prišel v Avstrijo – so bila zame zadnja in dokončna potrditev, da moram javno spregovoriti proti cepljenju. Tedaj mi je to postalo povsem jasno. Nekega dne je dr. Buchwald predaval na otroški kliniki v Gradcu. Predstavil je knjigo oziroma svoje raziskovalno delo. V veliki predavalnici graške univerzitetne klinike je predaval več sto zainteresiranim študentom in zdravnikom. V prvi vrsti so sedeli profesorji in zdravniki celotne graške klinike. Po predavanju so bili vsi potrti in tiho. Le en profesor, ta je bil avtoriteta za cepljenje v Gradcu, je vstal in dr. Buchwaldu zelo prijazno sporočil, da bi bil zelo nesrečen, če bi ga imel za izvedenca v primeru poškodbe po cepljenju, v kolikor bi se mu ta pripetila. S tem je tako rekoč potrdil avtoriteto dr. Buchwalda. Kasneje sem začel organizirati simpozije »Patovac« (Patološko delovanje cepiv). Prišlo je od 50 do100 zdravnikov. Avstrijski zdravniki so prihajali, predavali o različnih temah, o hepatitisu, poškodbah po cepljenju, kako zdraviti poškodbe zaradi cepljenja in podobno. To smo delali pet let. Tedaj je bilo kar veliko zdravnikov pripravljenih proti cepljenju nastopiti tudi javno. Nekateri so nato to tudi storili. Toda prodajalci cepiv tega niso mogli več gledati in pritiskali so na avstrijsko zvezno vlado, naj mi prepovedo poklicno delovanje. Kar jim je nato tudi uspelo. Gospa ministrica Kodolsky je zadolžila zdravniški zbornici, naj preveri, ali sem »vreden zaupanja«. Ko sem njihovemu odboru pojasnil, da bom zagotovo dalje predaval in da se čutim dolžnega poslušati svojo vest ter poučiti ljudi o nesmiselnosti in škodljivosti cepljenja, so mi odvzeli zdravniško licenco. Svojega poklica zdaj tri leta in pol ne smem opravljati.

Katero sodišče je odločilo o vašem primeru?

To ni bilo sodišče. To je bil upravni organ. Najprej je bila spisana odredba vlade, nato pa je upravni organ, zdravniška zbornica, navodilo preprosto izvedla. Torej odločalo ni sodišče, ampak je šlo za odločbo upravnega organa.

V redu. Dr. Loibner ni vreden zaupanja. Od koga prihaja ta izjava? Kdo vam ne more zaupati?

Tako je. To je pravo vprašanje in to naj jasno povem. Nisem zaupanja vreden za industrijo. Moji pacienti vame niso nikoli dvomili. S strani bolnikov oziroma pacientov ni prišla nikdar nobena pritožba, prav tako ne s strani zdravnikov. Prišla pa je od prodajalca cepiv. Neki prodajalec točno določenega proizvajalca cepiv je tak ukrep zahteval od vlade.

Kako dolgo zdaj traja vaša prepoved opravljanja zdravniškega poklica?

Od novembra 2009. Kmalu bodo polna štiri leta.

Se lahko pritožite?

Vložil sem pritožbo na Vrhovno sodišče. Zadevo zdaj obravnava sodišče, ki bo, kot so mi sporočili, septembra 2013 odločilo o zadevi. Odločitev bo težka, kajti kot vedo povedati pravniki, bo imela velike posledice.

Epilog

Splošni in družinski zdravnik dr. Johann Loibner z avstrijske Štajerske se je po odvzemu zdravniške licence leta 2009 pritožil zoper to, po njegovem mnenju neupravičeno odločitev državne zdravniške zbornice. Zbornica je v obrazložitvi zapisala, da so Loibnerjeve izjave »nevarne za neizobražene paciente«, zdravnik pa je zatrjeval, da se nad njegovim delom niso pritoževali ne njegovi pacienti ne drugi zdravniki, pač pa proizvajalci cepiv. Vrhovno sodišče je sredi avgusta 2013 odločilo, da je bil ukrep zdravniške zbornice neupravičen, s čimer mu je ponovno omogočilo opravljanje zdravniške prakse. Sodišče ugotavlja, da v procesu odvzema licence zdravnik ni imel nobenih možnosti izrekanja, saj so mu licenco odvzeli na podlagi vprašanja, ali bo prenehal izvajati predavanja, s čimer se ni strinjal. Sodišče je ugotovilo, da nikoli ni prekršil ali preklical zaprisege, ki jo je dal kot zdravnik v začetku svoje kariere, in da zaradi opravljanja njegovega načina dela nikoli ni prišlo do škode na zdravju pacientov. Po odločitvi sodišča je Loibner povedal, da so zmagali razum in človekove pravice. Tožil bo za odškodnino in ponovno odprl svojo ordinacijo. Avstrijski novinarji so komentirali, da bodo zdaj dobili veter v hrbet tisti avstrijski, nemški in švicarski zdravniki, ki nočejo jadrati s tem sistemom cepljenja in si želijo svoje paciente široko informirati, a so imeli doslej zaradi tega nemalo težav in so doživljali pritiske s strani kolegov in institucij, zdaj pa bodo lahko postali pogumnejši.

Vir

Intervju je nastal pomladi 2013 ob snemanju nemškega Dokumentarnega filma Mi ne cepimo! Gre za izvleček iz sicer 80 minut trajajočega pogovora. Intervju je dostopen tudi kot video Zdravnike, ki kritizirajo cepljenje, utišajo!

Povezave

http://www.svood.org/Loibner.html (Svood, izjava dr. Loibnerja: Zakaj sem proti cepljenju)
http://www.zalozba-planet.si/blog/show/blogID=148 (Izjava o otroški paralizi v Siriji)
http://steiermark.orf.at/news/stories/2600174/ (Preklicana prepoved opravljanja poklica)
http://www.impfkritik.de/pressespiegel/2013082301.html (Vrhovni sodniki odpravili prepoved opravljanja poklica – zdravnik rehabilitiran)
www.aegis.at (dr. Lobiner je član avstrijskega združenja AEGIS)